Mimohod dežja

Dežne kaplje

vlažijo zemljo

lica namažejo

s srčnim izlivom

pesek otežijo

da ne prši okrog

kakor plahutanje

podivjanih misli

ki z grobimi gibi

jeznega telesa

povzroča nemir

in obljublja

toplo misel

samo enemu

vzvišenemu

ki z viška gleda

navzdol

tudi če je kraljica

in ima na glavi

namišljeno krono

in s tem vsa dovoljenja

da pljuska z besedami

in bočnimi oznakami

kakor da je edina

in ni miru

dokler gibi

na zaspijo

za eno noč

ali vse noči

ki še čakajo

po urah na vrsti

kakor jok

čaka da ga izsuši

tolažilni nasmeh

in izbriše bol

reži nebo

razpihaj

in ohladi vetrove

umiri

kakor je list miren

ko ga roke na premaknejo

in misli ne zmučkajo

IŽ-lev

Komentiranje je zaprto!

IŽ-lev
Napisal/a: IŽ-lev

Pesmi

  • 14. 08. 2019 ob 05:58
  • Prebrano 93 krat

Uredniško pregledano.

Zastavica