Vojščak podrhtava v prežemkih obzorja,
ki danes, v globokem je jutru vse bliže,
prežarjena sapica pore mu liže.
Še tisoč milj ceste do cilja. Do morja.

Prenaša zastružke obdobij preranih,
zapravljenih v sitastih kotlih brezuma,
izpranih, stopljenih v razmazkih poguma,
zdaj vsidranih v dušo, nikoli oddanih.

Zaskorjene banje krvi s sabo nosi,
raztrgana trupla oči ustrojenih.
Nad mahom vijoličnim Jastreb sanj prosi.

Predaleč je morje, iz skal raztaljenih
bodeče prodirajo vanj upov vnosi.
Pogled slepo mre na oprimkih sploščenih.
+

Še tisoč milj Ceste do cilja. Do Morja.
Gladina oddaljena v jutru preblizu ...
Nikdar ne sestavi dovolj smislov v nizu!
In breg podrhtava v prežemkih obzorja.

Lidija Brezavšček - kočijaž