Prsti razklenjeni,
žarek se pretihotapi
na to stran neba,
tudi on ima več
prstov,
ki se sprehajajo
po svodu
vse do zemlje -
tam se ukorenini sonce.
Dež,
na kurjo polt
se polegajo meglice.
Strela riše
vzorce,
vsakič drugače
prižiga in ugaša
oblake.
Vsak ima svoj glas.
V odmevu zaslišim
pretakanje,
preden travnik zopet
zasveti.
Liričen izpev duše, ki poval'vi čez tančico jutranjih meglic ... Poet Salke, radosti tvoja poezija! :-)
Z lepimi pozdravi,
Sašo
Hvala ti Poet Sašo. Vtis krajine pred nevihto, vmes bliskanje in žile oblakov, ki jih posejejo strele.
Z lepimi pozdravi tudi tebi, Salke
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: salke
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!