Še nekako neizsanjano, neizživeto hrepenenje, ki lepo pošumlja iz spominov na bosopetniške čase, mi je vedno dano z neprikrito radostjo užiti. In ko ga Poetesa Irena opremi in predoči s prav šarmantnim narečjem, pa še toliko bolj. Kakor koli že, ne glede na nekoliko otožno vsebino, mi lepo pocingljajo burovži obešeni pod bavhe in irse, ki se pasejo v Vorančevih Kotljah; in na drugi strani se potakam z Bevkovimi Pastirci nekje pod Kojco ... Ah, oprosti, malo sem zašel ... Skratka, čudovita pesem, Poetesa Irena, ki te ponese ... oh, ja, v tiste neponarejene, ranjke čase ... :-) 

Prijeten dan ti želim,

Sašo

Hvala, Sašo.

Čeprav doma ni nihče ''wakal'', me pisanje v narečju zmeraj potegne v način govora, ki so ga uporabljali nekateri moji sokrajani. V Dravogradu (od koder sem), se še zmeraj govori koroščina, a ne prej, ne znaj se nismo odlikovali po tem tipičnem koroškem W.

Ko pišem v narečju, se čas zavrti nazaj in zgodbe pridejo same.

Lep dan tudi tebi in naj ostane tako prijetno tolo-hladno.

Irena

Zanimivo mi je opazovati, kako z jezikom (narečjem) pridejo tudi vsebine, ki se morda v knjižniščini ne bi (vsaj ne tako) izrekle ... čestitke,

Ana

Hvala, Ana.

Prav imaš, v narečju se izrečejo povsem samovoljno. Pridejo, kakor da hočejo spomniti na minulo in minevanje.

Lp

Irena