Sonce kroži okoli mene.
Stojim v njegovi svetlobi,
tudi ko zamiži
in padejo žarki globoko v njegove oči.

Iz ponavljajočih se krogov
padajo semena in zlato prašijo zrak.
Med njimi ostajam nedotaknjena
dokler ne nastavim lica.

Črne ptice v meni se vznemirijo;
S prhutanjem si poskušajo izpraskati pot v svobodo.
Ne dovolim jim še oditi.
Za njimi bodo na tleh ostala peresa.

Molčim. Negotovo in dokončno.
A ne zato, ker bi se ustavila.
Fantazije lahko pustijo sled,
ki prej ali slej mora postati pot.

Barbara Premužić