Črno-Bela 

si videl kita sredi trga?

si kdaj slišal Werckmeistrove harmonije,

si kdaj plesal tango s satanom, satantango?

si pomislil kaj se je zgodilo s Torinskim konjem,

ko je Nietsche izgubil um?

kaj piše v jesenskem almanahu

Slovenec sem, obsojen na pogin,

rojen v Ljubljani pri coni Trzin,

zdaj obesil naš narod androgin

za jajca z džamije bo mujezin.

Slovenec sem, priprt v kehi kot tat,

rojen v Ljubljani pri kraju Vodmat,

zdajci na vislicah v zanki moj vrat

zvagal na vrvi mi zadnjo bo plat.

že stokrat sem zmotil se do zdaj       

da dobro vem

danes skoraj zagotovo

sem v zmoti še s teboj

a povej mi kaj lahko sploh spremeni 

tok mojega življenja

sprejeti to prečudno srečanje

bila je nora želja

žalosten sem med ljudmi

ki gredo vedno mimo

toda nostalgija da spet vidim te

opojna je kot vino

sonce ki ožarja moj obraz

upanje mi daje

v parku čakam ko nenadoma

zaslutim da prihajaš iz daljave

ljubezen pohiti

sonce zahaja

če se ne prikažeš

ne obstajam ne obstajam n

Bil sem še Matejček,

ko so, neke davne pomladi,

prišli

brkati cigani

v naš gozd šotorit.

Oče je godrnjal

in sosedje z njim,

češ, kaj bo, če jim to pride v navado,

mati nas je svarila:

Otroci, ne hodite tja!

Toda kmalu nas je premagala

radovednost in smo šli v hosto zijala past:

moj brat, moj bratranec,

sosed Marko in jaz.

Prav kmalu smo zagledali

njihove  pisane šotore

in postalo nas je strah,

a smo vseeno nadaljevali pot.

Ko smo prišli prav do njih,

nas je tam oblajal njihov pes,

vendar so ga hitro utišali.

Bilo jih je najmanj dvajset,

zlatorjave polti

in vranječrnih las,

ki so na soncu modro sijale.

Pod baldahinom je sedela

mlada žena golih prsi

in dojila otroka.

Takrat sem prvič videl gole ženske prsi,

materinih se ne spominjam.

e obstajam ...

Matej Krevs