Atrofija I
Nekje med tretjo in peto zjutraj,
ko se sivina prebije
izza umazanih blokov
in se plaziš z jutrom domov
po precej majavem svetu
in nogah,
to ni walk of shame,
četudi bi moral biti.
Opazuješ prve smetarske tovornjake,
kako se izognejo
še eni
blodeči pojavi sredi ceste
in po ustih premetavaš
pozabljen ostanek limone
in zbledel okus po tuji koži.
In blago zaznaš ritem smrti -
atrofijo duše.
Miselni sprehod po depresivni pokrajini ... Všeč mi je smrt, ki diši po limoni.
Vse dobro,
Luka
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: um
- 10. 08. 2019 ob 16:26
- Prebrano 518 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 122.87
- Število ocen: 7