AVTOBUS

Iz sveže luže popoldanskega naliva sije odsev očiščenega neba.

Sinergija smradu iz pepelnika in koša za smeti me izriva izpod nadstreška. Stopicam na mestu in čakam avtobus primestnega prometa. Vselej zamuja.

Čas tiktaka mimo mene in pogled na uro mi pove, da bi ob tem času pravočasno dočakal zamujajoči avtobus tudi na prejšnji postaji.

Borim se s časom, nesmiselno. Prehiteva me in izgubljam se v svojih brezhibnih načrtih.

Zamudil bom, to mi je znano in tega se več ne da spremeniti, niti ni mogoče kogarkoli obvestiti, saj me nihče ne pričakuje. Zamudil bom in porušil svoje brezhibno načrtovane in nesmiselne termine.

Tudi, če bi čakal včeraj ali, če bi čakal jutri, bi se mi lahko zgodilo, da bi zamudil. Kot običajno, bi lahko zamujal tudi avtobus.

 

Znova bo deževalo.

Ob meni še vedno zaudarja po razpadajoči hrani in čikih s sledmi vijolične šminke. Umaknem se in naslonjen ob dotrajano ograjo zadiham v aromah samoniklega kovačnika.

Zarjaveli žebljički ohranjajo polovico plakata, ki je vabil v španski cirkus. Tudi takrat je avtobus zamujal in zamudniki so zamudili točko s pudlicami in del nastopa bradatega silaka z nakovalom.

 

Debele kaplje se z glasnim kljuvanjem zlepijo s črno svilo dežnika. Ritmi me spominjajo na Bolero. Dirigent zamahne in baritonski del orkestra utihne. Za mojim hrbtom se ustavi avtobus. V zamolklih tonih godal se odprejo dvojna vrata. Vstopim. Nihče mi ne odzdravi.

Z zaprtimi očmi pokima le dremajoči sprevodnik.

 

Zagledam goste črne kodre. Z brado se dotika prsnice. Na polgolem zagorelem stegnu se sveti mobilnik. Napis na zaslonu mi izda, da bele slušalke predvajajo Marseljezo. Ko tako zamrznjen stojim sredi praznega avtobusa ona dvigne pogled in mi s pogledom pokaže prosti sedež.

 

Dotikava se s potnimi rameni. Mešanica arom me vrtinči med borovci Azurne obale in modrikastimi jagodami domačih brajd.

 

Vprašam jo, če je slišala za Serga Gainsbourga. Prikima. Vprašam, če pozna Jane Birkin. Znova prikima in tiho odgovori: »Je T´aime …«.

» … Moi Non Plus«, odvrnem s cmokom v grlu.

Panonsky

triglav

Poslano:
08. 08. 2019 ob 12:07

Odlično, vsa zaprtost smradu in namišljeno pomankanje časa se na koncu odpre, kot neskončno vsemirje ... v dotiku <3

Lepooooo!

lp,Marija

Zastavica

Ananda

Poslano:
08. 08. 2019 ob 18:35
Spremenjeno:
08. 08. 2019 ob 18:36

"Je vais et je viens entre tes reins", zdaj mi pa pesem ne bo šla iz glave & lepo, da še kdo posluša Marsejezo na avtobusu. :)


Lp, Ananda

Zastavica

Panonsky

Poslano:
08. 08. 2019 ob 20:34
Spremenjeno:
08. 08. 2019 ob 20:40

Hvala Marija,

pozabil sem omeniti omamni immortele, ki mi je zamajal tla pod nogami ... bojda tudi njej :)

Zastavica

Panonsky

Poslano:
08. 08. 2019 ob 20:47

Lepo Ananda, Je T´aime pušča lepe sledi, kjerkoli, kadarkoli ... naj le traja ;)

lp

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Panonsky
Napisal/a: Panonsky

Pesmi

  • 08. 08. 2019 ob 10:26
  • Prebrano 387 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 101
  • Število ocen: 4

Zastavica