Potovanje

Vsak dan mineva po svoje
Sonce riše sence skozi oblake
menjajo se letni časi
veter nam mrši lase.

Vsak dan znova
zjutraj ali zvečer
ali kadarkoli
zajamem z rokami vodo
in jo okusim.

To je potovanje.

Potujemo v svet,
ki je onstran naše ograje.
Z opazovanjem ljudi,
ki ne upajo na vlak,
z naše postaje.

Potujemo po dušah teh krajev.

Potujemo,
da zajamemo vase, dušo življenja
in da na koncu
spet cenimo našo trato
in naš dom.

In potem je tu kamen;
v njem je zgodovina
zaradi katere potujemo.


V kamnu puščamo svoje sledi in upamo,
da bodo ostale dovolj dolgo za nami.

Na koncu pride kamen,
ki razume našo dušo
ter zaključi naše potovanje.

Tomaž Jevšenak

Svit

Poslano:
08. 08. 2019 ob 07:54

* na koncu pride kamen- (tisti vogelni), ki razume dušo,

čestitke.*

Zastavica

Tomaž Jevšenak

Poslano:
08. 08. 2019 ob 09:01

ma saj ne vem, če bi povedal vse, razmišljal sem, da bi napisal, ki pokrije dušo, ampak nekatere stvari morajo ostati nezapisane

Zastavica

Ana Porenta

urednica

Poslano:
11. 08. 2019 ob 14:15

Pozdravček, Tomaž, tudi mene se je pesem dotaknila. Manjka (nekje pa so celo odveč) nekaj vejic, zlasti v prvem delu. Boš popravil sam? Lahko pa bi bila pesem tudi brez ločil ... 

Morda še prehod v množino:

...
To je potovanje.

Potujemo tudi z opazovanjem opazujemo sveta,
ki je onstran naše ograje.
Z opazovanjem ljudi, / Opazujemo ljudi,
ki so onkraj naše trate.

Potujemo po dušah teh krajev.

Potujemo,
da zajamemo vase, dušo tega življenja
in da na koncu
spet cenimo našo trato
in naš dom.

In potem je tu kamen;
v kamnu njem je zgodovina,
zaradi katere potujemo.


...


Lp, Ana

Zastavica

Tomaž Jevšenak

Poslano:
30. 09. 2021 ob 09:40

malo pozno popravljeno ampak hvala za nasvete, se priporočam

Zastavica

Ana Porenta

urednica

Poslano:
30. 09. 2021 ob 15:34

Pozdravček, Tomaž, zdaj pa še ločila:

Potovanje

Vsak dan mineva po svoje.
Sonce riše sence skozi oblake,
menjajo se letni časi,
veter nam mrši lase.

Vsak dan znova
zjutraj ali zvečer
ali kadarkoli
zajamem z rokami vodo
in jo okusim.

To je potovanje.

Potujemo v svet,
ki je onstran naše ograje.
Z opazovanjem ljudi,
ki ne upajo na vlak,
z naše postaje.

Potujemo po dušah teh krajev.

Potujemo,
da zajamemo vase, dušo življenja
in da na koncu
spet cenimo našo trato
in naš dom.

In potem je tu kamen;
v njem je zgodovina,
zaradi katere potujemo.


V kamnu puščamo svoje sledi in upamo,
da bodo ostale dovolj dolgo za nami.

Na koncu pride kamen,
ki razume našo dušo
ter in zaključi naše potovanje.


Lp, Ana

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Tomaž Jevšenak
Napisal/a: Tomaž Jevšenak

Pesmi

  • 08. 08. 2019 ob 07:44
  • Prebrano 366 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 122.7
  • Število ocen: 5

Zastavica