Reka Pšata, reka Pšata,

nihče še ni zapel strofe

o tebi, nihče

naj bom tvoj prvi trubadur.

Nazaj v suženjstvo – življenje moje!

Spet v verigah večnosti trohnim.

Morilski Onstran preži name, kot lovec

Iz vsakega grma, čaka, da zaspim.

Ker nisem vedel, da se krvava sled

za mano iz mojih verzov vleče –

sem hodil dalje, nič hudega sluteč,

da sem v rokah usode sledeče:

Slep od sanj sem krenil v svet, a pred mano

Zazijal je puščave ocean.

Zdaj ves čas jastreb kroži mi nad glavo

In črno sonce žge cel ljubi dan.

Matej Krevs