Spokojno nebo miruje v toplini.
Pod njim zamolklo morje,
polno zelenkasto modrih vijug.
Med dvema otokoma zatopljena silhueta.
Kot bi vstala iz pozabe.
Nad njo luč barke,
ki v daljavi lovi izgubljeno.
Zvoki strun sedajo na krošnje,
na topel kamen in zidove.
Pletejo nikoli dokončane mreže,
na katerih čakajo kristali hrepenenja.
Povsod se sprehajajo poljubi.
Serenade.
(Po)polna impresija, nabita z dihom poletja, morja, lepote, svobode, globljega občutenja znotraj hrepenenja, ki se naslanja na vseprisotno trenutno sliko, ki jo ponuja razgled ... lepo.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: nada pecavar
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!