Svoboda ni omejena
s svobodo drugega.

Drugi je neomejen in
neomajen v svoji drži
do prevaranega sebstva.

Samo še lastna rit te
drži skupaj, da ne
razpadeš na desno
in levo polovico srca.

Gradiš gradove v pesku in
čakaš na vodo, da jih utrdi.

Dokler ne postaneš beton,
je vse možno, šele po tem,
ko je vsega konec, izstaviš
račune in poravnaš ves dolg.

Do takrat pa je še precej
dolga pot, ki se ne konča
s koncem, ampak z gnothi
seauton, vem, da nič ne
vem starogrških modrecev.

Zatorej raje ne začni živeti,
če nisi pripravljen preživeti
svojo smrt, priznati poraz
in slaviti lastno zmago nad
seboj, kajti padel boš med
klešče Drugega, ki se te
nepreklicno odreka, ker
v senci tvojega Ega ni
dobil dostojnega priznanja.

Zdaj si spet sam, kar si
od nekdaj bil, zamenjal
boš profil in se smejal
istim neslanim šalam,
le da jim bo vse manj
pripravljeno prisluhniti.

Potem boš končno,
po vseh ponižanjih in
žrtvovanjih, prišel do
sebe in vajina usoda bo
prerasla vajino bližino.

Če je že ni ...

In se končno naselila
v isti Nič, od koder prihaja.

Prah si in v prah se povrneš.
To je tvoja usoda. Neka
blaženost je v tem spoznanju.

Si rečeš.

Preden se razkrojiš.

vidzigon