včasih se počutim
kot osamljen jezdec
ki tava po svetu
in išče sorodne duše objem

kot nekdo ki ponuja
pet minut za pet minut
svoje sreče
in kot vzemi ali pusti

neka izpeta melodija
me opozarja
da to nisem resnični jaz
v moj spomin vrača
njeno belo kožo
ki me slepi
čez luknje črne čipke

vrača njen bled obraz
občutek
ki sem ga imel
ko me je božala čez oči
njeno okus
podoben slankastem mleku
njen vonj
po pokošenem travniku

znova in znova se vrača
njen privid
pod mojo luskasto kožo
gradi lasten ščit
pred globino neke sreče
ki jo morem še odkrit

čutim jo vonjam in slišim
kot neko instant iluzijo
nečesa kar je bilo

božam njene gladke roke
kako globoko srčna je
in drugačna kot vse tiste druge

ihtim po zavrnjenem pladnju
sorodne vrtnice
v deželi brez gospodarja

ivan z