“Ne sprašuj, ker me preveč boli.”
Ne bom, saj je nepotrebno.
Vem kaj čutiš.
Vsi smo okusili
grenkobo, ki jo pušča
strast preoblečena
v ljubezen.

Strast preoblečena v ljubezen,
ali ljubezen, ki potrebuje čas?
Osebe so vseeno govorile,
“Ah, saj jih je še dosti na svetu.”,
kot da je prava ljubezen,
isti drek kot tista, momentalna,
ki jo lahko spremeni prvi
obojestranski poželjiv pogled.

Obojestranski poželjiv pogled,
je zelo, ampak res zelo nevaren.
Ljudje literarno od tega umirajo.
Kaj je res v redu,
da se goniš kot mačka
in ubijaš svoje mladiče,
saj želiš več od življenja?

 
Saj želiš več od življenja,
ki ti je dano,
želiš vse kar vidiš na ekranu,
brez posledic,
hočeš imeti kontrolo
nad vsem kar te obdaja,
nad vsem kar je ona/on in kar si sam.

Nad vsem kar je ona/on in kar si sam,
lebdi velika mreža,
ki ujame slepe potnike,
ki resno mislijo,
da lahko igraš rusko roleto
z občutki
in se pri tem ne raniš.

Se pri tem ne raniš?
Ne sprašujem, ker vem, da boli.
A le zamisli se preden pustiš,
da te horomoni spet poženejo dol
v brezno žalovanja,
ki te pusti misliti,
da je ljubezen res drek.

abukala