PREOBRAT

Bil je prvi maj,

a bila je zima,

bila je sobota,

bil je torek,

a bil je petek,

to me ne zanima,

zjutraj v sobici zazvoni budilka,

ugotovim, da je moja soba popolnoma prazna,

le štiri stene in štiri moja telesa,

jaz pa toplo zavit v svoj ego,

moja budilka zazvoni ob pol šestih,

vsak dan,

vsak drugi dan,

vsako leto,

vse do neizbežne večnosti,

čeprav je ura šele štiri,

štiri ure večnosti,

štiri ure do neizbežne večnosti,

dve uri do večnosti,

odprem svoje oči,

čeprav v resnici mižim,

saj se skrivam pred neminljivo večnostjo,

ki je le minljiva,

razveselim se novega dne,

v resnici pa sem zagrenjen in bi najraje zajokal,

vendar v joku ne najdem resnice,

ki je ni,

ki je ni v tem prelepem jutru,

obsijanem s sončno svetlobo,

čeprav je še temno in zebe me,

ker sem na posteljo privezan z usnjemimi pasovi,

vendar sploh ne vem,

kje je moja žena,

kje je,

sedaj je ob meni,

ki sem odsoten,

tudi ona je odsotna,

oba sva (bila) odsotna,

v tej odsotnosti sva se noro ljubila,

čeprav se sovraživa kakor pes in mačka,

v spalnici imava psa,

v spalnici imava mačka,

imava torej sedem mačk in vsaj ducat psičkov,

vsi so veseli in razigrani,

vsi smo veseli,

vsi smo razigrani,

čeprav nas nikjer ni,

čeprav sem sam,

sredi med dvanajsterimi,

postanem lačen,

rad bi vstal,

od prepolnega želodca se mi zvrti v glavi in padem na tla,

kjer ležim,

kjer sem ležal,

ampak v resnici sem plezal po stropu,

sveže prepleskanem stropu,

ki je postal moja žrtev,

moja pokojna žrtev,

moj ego,

zato se odpravim v kopalnico,

da se oprham s hladno vodo,

vendar sem šel v klet,

kjer sem iskal voščeno lutko,

voščeno lutko neizbežne večnosti,

iščem tisto lutko in pozabim,

da nisem sam,

zato mi postane nerodno,

saj je z menoj nerodna situacija,

neizbežna situacija,

ki beži pred voščeno lutko,

ta pa se zaplete med stalažo#1 in stalažo#2,

vse skupaj se je dogajalo v popolnoma praznem prostoru,

vse skupaj se dogaja v majceni epruveti,

v neizbežni večnosti,

na tečaju umetnosti,

pri treningu paranormalnosti,

med ućno uro,

ki sem jo zopet zamudil,

ki jo zamujam,

saj sem na drugem tećaju,

na severnem tečaju,

na južnem tečaju,

na obeh tečajih,

z mislimi na svobodi,

na svobodno neizbežni večnosti,

občutim potrebo,

da bi se obrnil,

vendar ostanem v enaki poziciji,

v kateri plavam proti neizbežni večnosti,

v avtu pa je vroče,

vse zmrzuje,

peljem se na Irsko,

grem v Dalmacijo,

potujem preko Skandinavije in grem nikamor,

nikamor,

nikjer me ni,

zato bi se rad vsaj malo obrnil in odprl pločevinko hladne pijače,

da pomirim svoje bolehno zobovje,

v trenutku,

ko popusti narkoza,

ko mine avtopsija,

ko mine jedrska vojna,

ko zapihajo živčni plini,

ko moram na šiht,

čeprav sem brezposeln,

čeprav sem bil nekoč brezposeln,

posel človeka zamori,

v zamorjenosti je resnica,

zdaj pa moram,

nujno moram zaužit nekaj krepkega,

a sili me na bljuvanje,

ob meni pa neka prijetna gospodična,

drži me za roko,

nežno,

ljubeče,

ljubeče se "šetava" med kaktusi in sekvojami,

med hribi in dolinami,

vendar sem popolnoma sam,

čisto sam, 

čisto lačen,

čisto žejen,

na mokri žimnici,

med violino,

med olivami in Veroniko,

ki je obstala,

čeprav se giblje v urinem kazalcu,

ko naposled le odprem zaspane oči in vidim,

da je vse izgubljeno,

da sem ravnokar obogatel,

čeprav sem zopet "izvisel",

moram se obrniti na drugo stran,

h konju,

ki me je s kopitom v trebuh,

h kmetu,

ki se je hvalil s svojo sekiro,

v vročini,

ko mi naenkrat postane vroče,

na plaži,

v hotelu,

v zlatarni in na grobu,

na enem samem grobu,

ki je razdeljen na deset lokacij,

med štiri stene moje prazne sobe,

v lepem majskem jutru,

ko zazvoni. 

mladi umetnik

Komentiranje je zaprto!

mladi umetnik
Napisal/a: mladi umetnik

Pesmi

  • 25. 07. 2019 ob 13:43
  • Prebrano 372 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 114.1
  • Število ocen: 4

Zastavica