Čutno zašumijo kraški bori,
neslišno vse beži
daleč, daleč stran
v daljavo.

Vse tiho obnemi,
človek človeku
več ljubezni
ne deli.

Preobleka življenja
tiho počasi beži,
nekje na sredini
spet srečajo se
nove in nove poti.

Zašumijo kraški bori,
tam nekje v daljavi zapustijo
vse želje, vse sanje
tega sveta,
da se v jeseni
ta svet nadene
svojo žalostno preobleko.

Obnemi.
Človeka strah prevzema,
daleč, daleč
pot mu naglo preseka.

Dragan Ignjić