Konec julija

Požeto je vse žito

zlati štrclji zevajo praznino

Krokarji

tako izstopajoče črni

postopajo po strnišču

lovijo zmedene žuželke

POLJA SPODSEKANE TIŠINE

kot široki pasovi zarezani

med visoko zeleno koruzo

V tem zelenju je še mladost

in svetli lasje v storžih

Bo znala dozoreti

koruza

tako sama

brez šepetanja

in sladkosti zrelosti?

Ali čuti

koruza

kako slepa je samota

ko se nimaš komu potožiti

ko se ne moreš nikomur pohvaliti

in počneš le to

kar se od tebe pričakuje

da bodo zadovoljni lastniki?

Bi koruza znala živeti svobodna?

Komu bi darovala zrnje?

Bi imela zrnje?

Kaj pa če koruza ve

kam je šlo žito

kako bo zmleto

kako bo povaljano

kako bodo iz njega izžgali lepoto

kako se bo kot vonj sveže pečenega

razblinilo v zrak?

Kaj pa če koruza ve?

Kaj jo potemtakem prepriča

v zorenje v smrt

kaj ji daje moč

da tako sama dozori?

Je to migetanje sape nad pobočjem

navihanost metulja?

Je to veter in neslišnost

s katero ukrivlja ostro listje?

V lastnem šelestu sliši klic

ki ga nihče ne preglasi.

Milan Novak