Na tišino bližine sedajo prozorne vešče slovesa.
Sprašujem se,
kako se bodo spremenili naši vonji,
kaj vse bo utonilo v pozabi.
Kar bo ostalo, bom zalivala z utrinki
in jesenskim deževjem.
Skrbno bom pazila na tatice,
nenapovedane megle,
ki lovijo polnokrvno
in sesajo svežino,
da širijo kroge pozabe.
Potrpežljivo bom čakala.
Ko se spet srečamo,
v večeru tega leta,
boste že trije.
Mi, stari znanci
in neznalček.
Spet bo potovanje.
Od prihoda do slovesa.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: nada pecavar
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!