Nebo je redko tkano,
svetlo modro krilo
neopazno spustilo v morje.
Na konkavnem platnu
galeb s spočitii krili trosi tišino,
kvačka prosojno krono jutra.
Plahutam kot tanka zavesa
v dišečem, gostem vetru.
Bežeče valove prekrivam
z glasom, ki srka globino duše.
Igram se z neznano melodijo
in trosim cvetove domišljije.
Drsim v objemu somraka.
Razkošje jutranje svobode.
roka potuje s čopičem
pušča odtise v brazde platna
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: nada pecavar
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!