Toča bila je neusmiljena in groba,

v zraku bilo nobenih ni sozvočij.

Otroci nočejo iz maminih naročij,

čutim nemir, ki vrtinči se iz droba.

Megla masira temne hrbte pobočij,

zrela polja že oddala so semena.

Sprašujem se, katera še bremena

me čakajo, koliko enakonočij.

Čudna teža mi seda na ramena,

počasi se razlivam preko roba,

s črto izginjajo obrazi, imena.

Zemlja nemo požira grozo droba,

obup tisočih izgub, urok semena,

bele rute v senci kril goloba.

nada pecavar