Vegetarijanka pri psihiatru - humoreska v rimah

Sprašujejo me dan za dnem, kot da nisem del sveta, kaj že dvajset let sploh jem, ker ne maram jest' mesa. Kot belo vrano v samoti me pretiravanja dolžijo; jim občutljivost moja je napoti in nepitja v družbi ne trpijo. Izzivajo me psihološko z reklamami in pa oglasi in dokazujejo ideološko, da za vegane niso pravi časi. Kritizirajo me pedagoško, da nisem dober zgled in ocenijo, da sociološko sem le ekstremen nov pogled. Ker neskončnih spraševanj o stanju psihe imam zadosti, k psihiatru sem odšla v Kranj potrdilo iskat o nenorosti. Ta mi reče, da normalno ni, če želodec me izda, ko zagledam rdečo kri in ne morem jest' mesa. Hipnotična je regresija, ki v teh primerih jo izvaja, zelo zdravilna terapija in bolnikom vsem ugaja. „Preden pride ura naokoli, bova družno si delila sendvič s salamo poli in še cigareto pokadila.“ Že v tem zatrjevanju padla sem v udoben stol in v zelo globokem spanju poletela sem nazaj domov... ...pijan mesar, krvava veselica, otepa se in cvili bitje ubogo, mimo vedra kri po meni šprica, zmerjajo me s štorasto nadlogo... ...brez glav kokoši v smrtnem strahu še tečejo po travi, da ostanejo v zelenem mahu srhljivi madeži krvavi... ...ne da se jih v juhi skuhat, če se v kropu ne populi perje; v groznem smradu tečem bruhat, me mine želja do večerje. Takole vidim se tedaj skleniti in vsej družini to povem: „Nesposobna sem žival ubiti, zato mesa nič več ne jem!“ A predsodkov trdne korenine že poženejo v otroku. Zato me pelje dalje med spomine... ...stara štiri leta, pri obroku... ...v krožnik kurje juhe jočem, ubili so mi belega mrkača; prijatelja zdaj jesti nočem, zame ni bil le živalska igrača. Nič ne zgrizem, jem na silo, da čim prej zbežim od mize. Pretežko je bilo kosilo, zato se znajdem sredi krize... ...nekaj sili ven iz mene, izbruham si v dlani srce, v meni grozen strah požene: „Kaj če moje je, gorje?!“ Saj brez srca lahko umrem in o tem odločajo trenutki; če hitro ga nazaj požrem, morda bom rešena, v minutki... Zbudim na stolu se v solzah, doktor bled je kakor kreda. Privošči kratek mi predah, ponudi sendvič, me zmedeno gleda. Da terapija name ne učinkuje, mu je takoj kristalno jasno, saj mi salama zdaj smrdi še huje. V zadregi se zasmeje glasno. Nameni dolg pogled mi trezen in gledam ga nazaj lucidno. „Je moje stanje res bolezen?“ vprašam doktorja previdno. „Malo res je nalezljivo,“ sproščeno se zakrohota „a za okolico prav nič škodljivo!“ In potrdilo mi izda. „Nora ni, dosledna hoče biti.“ mi v diagnozo je napisal. In še vidim, ko namenim se oditi, da sendvič je v smeti zabrisal.

Adelina

Komentiranje je zaprto!

Adelina
Napisal/a: Adelina

Pesmi

  • 27. 05. 2009 ob 20:51
  • Prebrano 1028 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 420
  • Število ocen: 11

Zastavica