Ko bom umrl mi boš zapela to pesem,
pogled na visoke gore bo jasen,
glas tvoj ne tih in tudi preveč ne glasen,
veter nosil ga bo čez travnike in polje,
kjer so najine poti in steze.

Ko bom umrl mi boš zapela to pesem,
odhajam tiho, čeprav teško,
najdražja, življenje s teboj bilo je lepo,
na vrtu ostalo bo najino drevo,
ki zasadila sva ga močno.

Ko bom umrl mi boš zapela to pesem,
spomin močnejši je od bolečin,
odhajala po svetu sva jaz in ti,
ostajajo spomni na prelepe dni,
ko okušala življenje sva brezskrbno.

Ko bom umrl mi boš zapela to pesem,
povedal bi ti rad, da ob tebi bil sem srečen,
spomin nate ostaja večen,
odhajam tja, kjer ponovno se srečava,
v naročje vsemogočnega, tam ni časa in meja.

Ko bom umrl mi boš zapela to pesem,
s telesa toplota odhaja, mrzel postajam in smrtno resen,
v deželo prihaja pisana, a mrzla jesen,
spomin je opomin, da nihče ni večen,
odhajamo vsi, ko čas je, da se to zgodi.

Sopotnik