Rada se sprehajam po poljskih poteh,

živahno razpredene med njivami

po dolgem in počez. Bele so

med temnim zelenjem žita in hmelja.

Pogled odtava prek njiv do pobočij hribov,

posejanih z osamljenimi kmetijami

in sanjavimi majhnimi cerkvicami,

ki zajezijo neskončnost spominov,

ko tod nekoč brezskrbno je tekal 

radoveden majhen fantič,

ki skupaj z zvestimi prijateljicami

preiskal je vsako zajčjo luknjo,

neprestano žlobudral in spraševal,

svoboden v mislih in prostoru,

na koncu vedno  s kamni v žepu

in prasko na kolenu ali nosu.

Vse je še isto kot takrat,

le namesto njegovega žlobudranja

me tu in tam prestrašen zajec zbudi iz premišljevanj.

berni