MEGLENE JESENSKE STOPINJE

V jutru, ko megla
uleži se na drevesa,
ko ovije čudna srca,
da skrije sledi
pretekle noči se spet
moj obraz ponovno rodi.

 

Spremljajo me stopinje
tam v daljavi,
ko tiho čas beži,
ko skrivajo se spomini
preteklih dni v jesenski megli.

 

Ti, tiha pot,
ki brišeš moje stopinje
v jesenski megli,
da ne vidim,
da ne slišim svojega
nežnega glasu.

 

Novo jutro tiho,
rahlo me prebudi,
da odpelje me na
druge poti,
v druge smeri,
kjer ni sreče,
ljubezni se dotakniti
moje srce ne želi.

 

Meglene stopinje
in sledi na jesenski poti
ostanejo, ko se
oči v temni noči zaprejo,
tiho zatisnejo strahove,
ubijejo stare dvome.

Dragan Ignjić

Komentiranje je zaprto!

Dragan Ignjić
Napisal/a: Dragan Ignjić

Pesmi

  • 10. 07. 2019 ob 16:27
  • Prebrano 75 krat

Uredniško pregledano.

Zastavica