Bratovščina živih
Igram na harfo življenja
in se rahlo nasmehnem,
ko ugotovim, da je razglašena.
Vsako struno posebej uglasim na popoln ton nedoločnosti
in nesmrtna glasba zazveni,
medtem ko me sprejmejo v bratovščino molčečih.
Igram o smrti, moči, ognju, lesu, zemlji in zraku.
Z zveni sekam kamen; kaj drugega pa mi sploh preostane,
če pa je v meni toliko vode in melodije življenja?
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Denis Kotnik
- 09. 07. 2019 ob 20:06
- Prebrano 459 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 144.4
- Število ocen: 6
