Mar ni žalostno,
ko ti svet ne da
pesmi pisati,
ta vrtljivi svet
s pesmijo olepšati?
Mar ni življenje čudno,
ko ni ljudi,
ko ni ljudi,
ki brali bi tvoje pesmi?
Sebi pisati pesmi
je nesmisel,
tratenje časa,
izguba belega dneva,
temnih noči, ko tiho
prihajajo pesmi
iz mojega srca.
Sebi. Sebi.
Le zakaj ni dostojno?
Le zakaj ni dovoljeno?
Sanjati, ustvarjati,
deliti, srečo med ljudi
tega sveta s pesmijo širiti.
Le zakaj?
Hm. Ne vem ravno, če je poanta poezije, da širiš srečo. Mislim, da je smisel čečkanja v tem, da bralec začuti tisto hladno rezilo sveta ... ki je preveč za doumeti ali začutit.
Sicer pa lepa forma in poem. Čestitke.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Dragan Ignjić
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!