Bežanje v velike besede

so kakor dotiki

ki niso nikoli do kože

so približki

nečemu kar misel sanja

vse dokler se ne dotakne

potem postane vse domače

in preveč navajeno

da bi misel še letela

kakor pisan metulj

hrepenenje ima svoj čas

kakor oblika telesa

in ime ki ga kličeš

ko misliš da si dosegel

vsako novo željo

vsaki novi cilj

ker ga še nisi pretekel

potem postane spet

vsega preveč

toliko da ne čutiš

kako tople so še

tiste roke, ki si jih pustil

same in osamljene

medtem ko letiš

in loviš prozorno sliko

ki ne skriva obraza

IŽ-lev