Cmera
Rekli so, da sem bil jokav otrok.
Tega se ne spomnim,
a vem, da sem jokal,
ko je Christopher Robin zapustil medvedka Puja.
Spomnim se, da sem jokal,
ko je sestra padla po tleh in se začela tresti,
iz ust pa ji je slina tekla kot morska pena,
kjer se ocean stika z obalo.
Spomnim se, da sem jokal,
ko sem na dvorišču na skrivaj zagrebel potepuško mačko,
za katero sem skrbel zadnji dve leti.
Jokal sem, ko sem nekaj let kasneje zagrebel še svojo.
In ko je mama prvič skrivaj jokala v spalnici, sem jokal z njo.
Ko sem bil v srednji šoli, mi je oče rekel, da nisem več otrok,
naj se zadržim.
Ko si je sestra, tresoč se na tleh, pregriznila jezik
in se je njena slina obarvala rdeče, je bil on tisti,
ki je rekel, da le močni preživijo,
on je bil tisti, ki je ubil potepuško mačko, ko jo je našel v moji sobi,
in tisti, ki je raztrgal mamino najljubšo majico,
ko je ona jokala v spalnici.
Ko sem pokopal njega, nisem jokal.
u.
Boleča. Ko altruizem v nas malo počaka in šele potem spusti (ali pa ne) solzo za nekega očeta.
LP, lidija
rada bi nekaj rekla, a raje molčim, menda sem bila tudi jaz jokava
Bom molčala, ker je pesem dovolj zgovorna.
Lp, Lea
Ja res je, pretresljiva in še kako zgovorna
lp, ajda
Najlepša hvala za vsa mnenja, ocene in nadaljnji navdih Williama Blakea.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: h.
- 05. 07. 2019 ob 22:02
- Prebrano 706 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 342.28
- Število ocen: 13