Nikoli si nisem mislil, da jo bom sploh kdaj videl. Rdečo lučko. Rdečo. Lučko. Rdeča je in svet se. Sveti se v opozorilo. Opozoril ne maram, a svetloba mi je pri srcu. Svetloba je v mojem srcu. V mojem srcu je lučka. V mojem srcu sije lučka. Sonce. Zvezda. Plamen in še bi lahko našteval, a srbečica na mojem životu je prehuda, da bi jo lahko prepustil temi, mraku in črnini. Noči.

Odločil sem se za fokus,

na ta fokus sem se osredotočil,

se "fokusiral" na fokus. 

Ne bom rekel "fokus - pokus".

Šel sem,

najprej naročil dve kavi,

a popil sem dva kozarca jagodnega fokusa,

fokusa v fokusu,

fokus - fokus,

osredotočil sem se na rdečo lučko,

a lučka je bila plava,

a lučka je bila zelena,

šel sem po zavitih stopnicah,

kjer sem iskal številke, črke in sombole,

vse to me je čakalo,

ne bom rekel, kje,

ne bom rekel, kdaj,

ne bom omenjal fokusa,

saj fokus je bil rdeč,

bil je majhen,

svetil se je,

torej "rdeča lučka",

zakaj bi trošil dragocene denarce,

zakaj bi trošil teorije,

zakaj bi s prakso pretiraval,

če pa lahko grem in si preskrbim rdečo lučko z vso potrebno dodatno opremo,

lučka je bila res rdečkasta,

a lučka je bila le fragment črnega kompleksa,

plastike,

stekla,

utorov,

stikal in žičk.

Naj ne pozabim na baterije,

ne smem zamolčati polnilca in priročne "leder" torbice,

fokus.

Fokus številka 1.

Skril sem se za oknom in nastavil kamero.

Kamero s ceno,

kamero s poreklom,

kamero s težo, kvantiteto, barvo in brezbarvnostjo.

Kamero z vizualnimi učinki,

učinki,

da se lahko greš vojerja,

da gledaš k sosedi v kopalnico,

soseda si lakira nohte,

kaj takega!

V obraz si rdeč kot zrel paradižnik.

Da se lahko greš vojerja,

da gledaš sosedovi hčerki v spalnico,

kjer se punca igra z,

se igra,

se igra z medvedkom,

kaj takega!

Igra se z zajčki, vevericami, srnicami,

saj,

saj ni prepovedano igrati se s prijatelji,

medtem ko oče prehaja s histerije v bes,

kaj takega!

kako more?

Tudi on počenja nenavadne stvari,

v kleti,

kjer je le železje, orodje in na steni koledar iz leta 1980,

kaj takega!

kako to?

kako se s koledarja nasmiha neka prelepa mlada žena,

kako lepa je,

kako nedolžna je,

kako čuječa,

kako materinska in ženstvena,

kako zaripla v obraz,

zardela je kot jaz,

ki sem pozabil na tisti nemški "manual",

kjer piše,

kjer je pisalo,

da je zamujeno,

zamujeno je vse,

pozabil sem na rdečo lučko,

ki se prižge ob vklopu,

vklopu, kjer zamujeno je vse.

Sosede ni več,

njene hčerke ni več,

mož je odšel,

jaz pa od sramu zardel in bil vesel,

od sramote.

mladi umetnik