Kje po dežj uso dolino do žmohta razmočiv,
sva šle z mamo na špancir, gledat čej še kšn povž ostou živ.
Do uradniške hiše so uhka šle nene noge,
dl pa ne, drgač lavorj gorje.
Pa kamr kol s pogledov sej pojov kšn povž,
po gas, po sovat, še po gavtrož.

Poj mama rekva, nej z no mrmram,
tisto: povž, povž pokaž roge, še dons jo dobr znam.
Usak povž sej brž u bajto skru,
mrbit od mojga derena - zanga j biu to peku.

Dons, deset let po tmo, k mama je šva,
na nen britof sva bva namenena dva.
Ena sm bva jes, povž pa tadrug,
joj maširov direkt prot nen strohnen trug.

Povž, povž pokaž roge.

Navem aj svet tok drgačn, de se še povž dons nč več na boji,
bajto je nosu, skriu se pa ni.

Mrbit je bva pa u povž mama,
zej vem, de ankol nabom jes na tmo svet sama.

margarina