Nočem ti govoriti, da te ljubim,

ker ljubilo te je mnogo fantov in mož.

Verjetno te ravno ta trenutek nekdo ljubi.

Nočem ti govoriti, da te ljubim,

ker to lahko govori le srce, srcu.

Srce pa je zgubilo vso razsodnost, ne vem kdaj?

Naj crkne! Takoj! Zdaj!

Naj namesto njega govori telo,

Ki ima po tebi največjo željo.

Naj govorijo dlani, prstov konice,

ki čutijo potrebo, da drsijo po tebi,

da raziskujejo vsako ped tvoje kože.

Nočem, da se postiš!

Ker s tem manjšaš površino svojega telesa,

ki bi moralo rasti, da bi ga bilo več.

Ne manj! Nikoli manj!

Naj bodo tvoja bedra večja,

naj bo tvoja rit večja,

da ko jo zagrabim naj ne čutim konca!

Ker konca ne maram!

Naj se tvoje prsi razlezejo povsod.

Naj si zlomim vrat, medtem ko lovim bisere.

Z ustnicami, z jezikom.

Enkrat s hrapavostjo, enkrat z mehkobo,

s strahom, da se tvoj vrat počuti zapostavljen.

Naj se zadušim med tvojimi bedri,

medtem ko iščem nove načine,

da se ti meša od užitka!

Naj se nama pomrači um

medtem ko se zlijeva v eno

in vendar, ne morem biti na vseh mestih hkrati! 

Tukaj zabarantava tvojo podivjano dušo

za podaljšanje tega trenutka v neskončnost.

Naj traja! Privoščim ti!

Naj se nama zmeša od tvoje male smrti!

Nočem, da zaspiva, utrujena!

Hudič, vzemi z dušo še utrujenost

in pusti tukaj goli, požrešni telesi,

ki častita samo potrebo po parjenju

in jima za drugo ni mar!

…, ne ljubim te, ljubim te, ne ljubim te, …

ZmagoB