Dečko,

pozabil si na obljubljene besede, na poglede,

razpustil si me kot jastreb razpusti obrano okostje,

morda le s kito ali dvema, ki se še pripenjata na golo belino.

Tvoj molk in tvoje roke,

so moje

sem si dejala v tišini, ki si jo puščal za sabo.

Onemela sem ob tvoji prisotnosti,

izbitih zob in odrezanega jezika

in molila sem z očmi k bogu, ki ga nimam rada.

Nadela sem si svečeniško haljo in pokleknila k oltarju,

dušila sem se v meglici kadil in jokala v dimu pogorelih sveč.

Tvoj molk in tvoje roke so moje, tako kot sta moji tvoja žalost, tvoja bolečina,

za kateri si mi dejal, da ju nosiš na plečih.

Podarila bi ogenj votlini tvoje duše,

prevzela bi mesto Prometeja in se ljubila s krokarjem na dnevnih obiskih.

Listi španskega bezga mečejo senco na pokopališče čustev,

ki si ga pustil za seboj.

Spomijam se dotikov in besed, ki mi zapletajo razmazano črevesje.

Pobiram ostanke in se trudim obdržati sterilno rano seppukuja,

ko muhe odlagajo nanjo svoje ličinke.

Tvojih nog se dotikam v senci,

na soncu pa drgnem v belino kosti,

da bi se znebila vžganih odtisov.

A.P.