Zakaj žalost...
ker moja ljubezen do nekoga ali česa ne izpolni mojih pričakovanj.

Zakaj bolečina...
ker mi bolj ugaja nežnost in otopelost, kot napor ali sila.

Zakaj razočaranje...
ker se ni zgodilo tako kot sem si mislil.

Zakaj jeza...
ker se preprosto ne zgodi tako kot bi si želel ali sem upal.

Tako bi si lahko opisal tudi radost, mir, ljubezen, srečo...
ker k temu konstantno težim.

Zgornjih besed pa se še kar bojim.
Pa vidim, dojemam, da za vsemi temi občutki čisto sam samcat stojim, jih ustvarjam, čeprav se jih bojim...
ker preprosto...
preveč želim, si mislim, upam in nič ne storim ali pač
se življenju kar prepustim.

Le slednje mi prinese nov občutek, ki kot otrok imel sem ga le...to je čudenje.

Franc Tominec