Dečko,

Neruda mi je na oči prišepnil verze,

ki povezani v verige, izvabljajo iz mene studence, srebrne in bleščeče,

mavrico iz ust in pisane konfete iz riti

in ne znam ti povedati, kako si želim, da bi iztegnil roke in jih sklenil z menoj

v objemu te tihe melodije papirja in prisluhnil njenemu jeziku.

Da bi pustil, da se poda v globine tvojih ust in tvojega grla

in te razpre od znotraj, tako kot je razprl mene.

Da bi se odprl sam in vstopil vanj, tako kot vem, da vstopaš vame, ko sva sama.

Tvoj molk in tvoje roke

so moje,

skupaj bi lahko vstala zjutraj izpod pernate odeje ali ostala zavita v preplet teles

in preležala popoldneve ovita v vonj rok, ki zakrčeni druga v drugi poslušata ognjemete novega leta.

Potopila bi se v tvoje kamelje oči, operila bi se s trepalnicami

in stopila naga, stopnico za stopnico, iz tolmunov Sahare po kateri voziš svoje karavane.

Beduin, prekrit si s podobami iz življenja in z delom,

na hrbtu ti rastejo krila, razrešetana zaradi puljenja peres, ki podarjaš jih ljubim v dar.

Listi španskega bezga

mečejo sence na gube moje kože, ko ležim predana v tvojem naročju.

V igri s svetlobo sledijo strugam dlani, ki jih obračam proti stropu neba

in sledim žarkom, ki preganjajo bele oblake.

Poslušam širjenje prsnega koša, ki ga prislanjaš na moje telo,

ko si zaželiva slovo

in šepet tvojih ustnic,

katerega besede bodo oživele ponoči in mi kratile spanec.

Tvojih nog se dotikam v senci, na soncu, upam, srca.

A.P.