PROCES

PROCES
 
Vedno iste nočne more,
krute in moreče sanje.
a ničesar in nikogar,
ki lahko bi vplival nanje.
Ni zdravnika, terapije,
ni zdravila.
 

 

Potrpljenje,
in trpljenje bo minilo.
Kako in kdaj,
nihče ne ve.
Dati času čas,
ker čas celi rane,
živeti mirno,
razmišljati le pozitivno.
In tako iz dneva v noč,
ona kliče na pomoč.
Globoko v sebi
prosi usodo,
naj jo reši.
 

 

Spet je noč,
spet ta morija,
ko srce tako razbija,
iz prsi hoče ji zbežati.
Pot obliva jo v potokih,
buta vanjo,
v oči,
ki ne more jih odpreti.
Hlasta, ker dihati ne more,
moker, gost, težak
ni zrak.
Zdaj duši se,
tone
zmeraj globlje
v temo.
Plavati navzgor!
Navzgor!
Odpri oči!
Ta črnina, slana,
peče in prebada.
Sonca ni.
In še z zadnji močmi,
z rokami k višku se prebiva,
z nogami cepeta,
a telo se ne odziva.
Misli so jo preglasile.
Odnehati.
Se vdati.
Priznati.
Bitko to bo izgubila.

 

 
Kar zgrabi jo naenkrat s tako silo,
da z očmi ne gane
in naenkrat znajde se
nad gladino. 
 

 

Iz daljave zdaj priplava črn puran.
Kroži okrog njene glave,
plava mirno, plava tiho.
Potlej se obrne stran
in nakaže,
da mu je slediti
na obalo,
daleč stran,
ki lesketa se v zlatu,
tam na sredi oceana.
 

 

Mineva ura, ure, tedni,
meseci in leta.
Čas izgine.
In izginjajo občutki,
čustva,
misli.
Samo še droben je odmev. 
 

 

Brez truda na obalo se privleče.
Majava tla so pod nogami,
kot napihnjeni baloni
ki se gnetejo v igralih.
Mestno obzidje tam ugleda.
Utrdba, ki smeje se naglas,
in kamenje pripoveduje
eno samo isto zgodbo 
o princesi brez doma, brez imena, 
ki stopila je v mesto, 
z milino svojo vse prevzela, 
ostarelemu je kralju kri pogrela,  
da podaril ji je vse svetleče. 
vse kričeče, vse blesteče. 
Odprl vrata je v kotičke
mestnega zaklada. 
Divja zdaj se prebudi! 
Se v zmaja sprelevi! 
Ropa, vse nakrade in mori. 
Za sabo pušča le grobišča, 
pogorišča, saje. 
Odleti daleč, daleč preč. 
Mesta, ki stoletja tu je stalo, 
ni več. In ga ne bo. 
 

 

Nekaj korakov dalje
in pristane v sobani, 
fino okrašeni hali, 
kjer se bo zdaj zdaj zgodil, 
rodil trenutek,
ki ga čaka cel svet.
... a neveste ni. 
Gotovo se je izgubila, 
ko ženina svojega vneto išče.
Adama, nje ljubega, in združitve prizorišče. 

 

Ko on jo uzre,
k njej plane: 
‘Si to ti?  
Si ti moja Eva? 
Pohiti, moja tačica!
Vsako noč me zvlečejo v nebesa, 
in grozovito mučijo, da ne čutim več telesa. 
Ponavlja se svetovna vojna, 
in samo jaz in ti, 
Adam in Eva,
jo lahko v kali zatreva.’
Ona pogleda naokrog, 
bežno prepozna svate, njih obraze.  
S2, S3, S4, L1, L3. 
‘Nisem tvoja Eva, 
ne vem tvojih zgodb 
in nočem jih poznati.’
 

 

Zbeži in skoči čez čokoladno steno 
naravnost v sanjsko sladkarnico. 
Hipnótika oči, vonja, okusa. 
Kot pajkova mreža, 
ki lesketa se v jutranji rosi, 
ki vabi, zagrabi, za vedno ugrabi. 
Kot droga, k z vsem sladkim zadeva.
Pijan v sladkosti, 
brezskrbni radosti. 
Eva in nje spletična,
goli v fontani sladoleda ležita.
Poljubljata se in hihitata,
z globokimi vdihi, se igrata, mrmrata. 
Ne vojna, apokalipsa, ne konec sveta. 
Nič je ne gane. 
Ona je večna, 
Ona je srečna. 
Njeni otroci so stari dovolj, 
da preživijo poboj in pokol.
 

 

Rožnato nebo,
na levi sonce belo sije,
na desni sonce v škrlatno se oblije.
Dež se ulije.
Kaplje vsevprek blebetajo,
katera tvori boljše rime,
verz in ritem, brez pomena.
Samo zvin in zvon in zven,
da odzvanja melodija,
brezpredmetna simfonija
v neskončnost.
   
 
da kakor vedno sem želela vedeti kako izgleda biti Alica v tuji deželi ali mačka režalka in dve jajci ali dva jajca ... podčrtaj  pravo obliko ... can I play with madness, niti v miru ne morem prebrati menija in če hočem palačinke jih moram speči sama nimam jajc in
Rumenjakov 
moke, mleko smrdi je v hladilniku od pamtiveka, mama mi vedno kupi mleko ... po moje je torek ali pa naslednji torek ne vem in sploh kaj me briga
Ena
brezvezna 
Štala
ležim na hrbtu in se mi fučka za cel svet... ne bom vstala se hočem spremeniti v hrošča ker če sem hrošč lahko ostanem na tleh in si mislim da sem se zvalila in ne morem vstati ... sigurno Kafka me gleda in ve da sem bolj resnična od  njegovega Gregorja ker njega je brigala ura, koliko je ura kaj
Ima 
veze če si hrošč in služba z vlakom in si
Majhen 
hrošč... je Kafka zabluzil in pretirano
Elaboriral  
detajle jaz vem kaj je biti hrošč in vse štima gor je strop jaz splezam gor in to je to za vedno palačinke  z nutelo.
 

TanjaT

Svit

Svit

Poslano:
22. 06. 2019 ob 08:34

* "Rožnato nebo" in nadaljevanje mi je posebej všeč, s to kitico bi kar zaključil, ekspoze v nadaljevanju pa umaknil, kakorkoli, skozi različne slike se kot pajkova nit svetlika  zavest, čestitke.* 

Zastavica

TanjaT

TanjaT

Poslano:
25. 06. 2019 ob 04:37

Opravičujem se za zakasneli odziv na tvoj komentar. 

Priznati moram, da imaš prav glede zadnje kitice. Pesem sem še večkrat prebrala brez dela, ki sledi. Tu moram poudariti, da sem ‘notranji dialog’ uporabila za to, da pokažem razgradnjo misli. Morda sanje, ki v rahlem spancu še imajo nek pomen (morda so prav sanje tisto, kar vsako noč načenja pripovedovalca, dokler sanje izgubijo ves smisel in postanejo samo še ‘besedna solata’. )

Še bolj bi pesem lahko povezala s psihozo - razgradnjo misli, ki so same posebej prikazujejo odtujenost od realnosti, dokler ne ostanejo samo nepovezani fragmenti. 

Tvoj komentar mi je dal misliti. Imam še nekaj pesmi, ki se zaključijo v prozni obliki. In preden grejo v objavi,  bom temeljito preverila, ali ima prozni vložek kako posebno sporočilo, ki bi ga lahko izpustila (kot si predlagal) ali pa pretvorila v poezijo. 

Hvala za tvoj komentar. Feedback mi ogromno pomeni. Takrat se vrnem k pesmi in poskušam izboljšati svoje pisanje.  

Lp, Tanja 


Zastavica

TanjaT

TanjaT

Poslano:
25. 06. 2019 ob 04:37

Opravičujem se za zakasneli odziv na tvoj komentar. 

Priznati moram, da imaš prav glede zadnje kitice. Pesem sem še večkrat prebrala brez dela, ki sledi. Tu moram poudariti, da sem ‘notranji dialog’ uporabila za to, da pokažem razgradnjo misli. Morda sanje, ki v rahlem spancu še imajo nek pomen (morda so prav sanje tisto, kar vsako noč načenja pripovedovalca, dokler sanje izgubijo ves smisel in postanejo samo še ‘besedna solata’. )

Še bolj bi pesem lahko povezala s psihozo - razgradnjo misli, ki so same posebej prikazujejo odtujenost od realnosti, dokler ne ostanejo samo nepovezani fragmenti. 

Tvoj komentar mi je dal misliti. Imam še nekaj pesmi, ki se zaključijo v prozni obliki. In preden grejo v objavi,  bom temeljito preverila, ali ima prozni vložek kako posebno sporočilo, ki bi ga lahko izpustila (kot si predlagal) ali pa pretvorila v poezijo. 

Hvala za tvoj komentar. Feedback mi ogromno pomeni. Takrat se vrnem k pesmi in poskušam izboljšati svoje pisanje.  

Lp, Tanja 


Zastavica

Svit

Svit

Poslano:
25. 06. 2019 ob 08:54
Spremenjeno:
25. 06. 2019 ob 09:02

* z veseljem, Tanja, hvala za izvrstno sliko, bodi dobro.
reciva da je tisti "ekspoze" samostojna pesem.*

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

TanjaT
Napisal/a: TanjaT

Pesmi

  • 21. 06. 2019 ob 22:03
  • Prebrano 581 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 154.6
  • Število ocen: 5

Zastavica