DOWN THE VERTICAL LINE

DOWN THE VERTICAL LINE

The silence emerges.
It consumes me
just like aspirin a feverish body.
I hear silence
which i can't resist.
There's a single frequency
coming from far away and long ago
straight from the surface of the Sun.


I listen to silence, to sound.
Vibrations of the flaming ball
are hypnotic.
Every morning I come to life
to hear the tireless star,
its waves
its blare.


I see silence.
It's like a marble statue,
looking up the sky,
streching its arm,
pointing its fingers
into elusivness
of the moment eternal.
Just as an artist catches a butterfly
which flutters, till it settles in the dome,
gets stuck on glass and lives for centuries on.


In silence, there are no rules.
Time persists in length,
but the vertical is ocean deep
and mountains high.


If you see and hear the silence,
and you are aware of it,
then you can slow down in a moment.
A moment which raises and drops down the line.
And thus you can grasp the highest and lowest notes.
As for this is adrenaline
that searches, finds and grabs onto an instant,
while the horizontal line
carries on, vanishes, gone.


Mankind is 200 000 years old.
How many moments are there in the atomic clock?
How many pulsating stars
radiate the rays
that you hear and feel?
To sense every single one
in electromagnetic ways
that pierce your body,
when you are in a state
to catch but a moment.


To gather courage and
stare into the night sky,
just like the marble statue.
To collect all 200 000 years.
It's just a spack of dust.
Supernova, that bore time.
Time, I have no control over.
I want to know
how UY Scuti felt,
when it realized it was the biggest star
in all known constellations.
To revive the thoughts of a single star.
Be a star for a moment.
I surrender.
I'm only 200 000 years old.

TanjaT

naprimerjanez

Poslano:
17. 06. 2019 ob 14:45

Good finish. I've always said - english is muuuuuch more poetic than slovenian. It just ... flows! In a way that no other language can. But ... there is a but ...


In some lines, verses flicker. They don't convey or push or strike. Work on that. But it's still a good poem. :)


Keep going!

Zastavica

TanjaT

Poslano:
17. 06. 2019 ob 15:26

Thank you for your review. Much appreciated. I believe I know what parts of the  poem you have in mind.  

Down the Vertical Line came to life after I heard ‘Sounds of Planets’  and other sounds in space (NASA recordings). 


Zastavica

naprimerjanez

Poslano:
17. 06. 2019 ob 15:48

I've listened to this before. To this day i can't understand how vacuum can carry sound. Granted, there's much we can't get our wits around ... much of it. I don't think humans were built to understand the universe, just tiptoe around it's core. :D



Zastavica

TanjaT

Poslano:
17. 06. 2019 ob 16:31

That’s exactly why the universe is so fascinating :) 

As far as sounds in space are concerned, there’s an explanation at NASA website. 

Best regards, T 

Zastavica

TanjaT

Poslano:
21. 06. 2019 ob 22:00

PROCES
 
Vedno iste nočne more,
krute in moreče sanje.
a ničesar in nikogar,
ki lahko bi vplival nanje.
Ni zdravnika, terapije,
ni zdravila.
 


Potrpljenje,
in trpljenje bo minilo.
Kako in kdaj,
nihče ne ve.
Dati času čas,
ker čas celi rane,
živeti mirno,
razmišljati le pozitivno.
In tako iz dneva v noč,
ona kliče na pomoč.
Globoko v sebi
prosi usodo,
naj jo reši.
 


Spet je noč,
spet ta morija,
ko srce tako razbija,
iz prsi hoče ji zbežati.
Pot obliva jo v potokih,
buta vanjo,
v oči,
ki ne more jih odpreti.
Hlasta, ker dihati ne more,
moker, gost, težak
ni zrak.
Zdaj duši se,
tone
zmeraj globlje
v temo.
Plavati navzgor!
Navzgor!
Odpri oči!
Ta črnina, slana,
peče in prebada.
Sonca ni.
In še z zadnji močmi,
z rokami k višku se prebiva,
z nogami cepeta,
a telo se ne odziva.
Misli so jo preglasile.
Odnehati.
Se vdati.
Priznati.
Bitko to bo izgubila.


 
Kar zgrabi jo naenkrat s tako silo,
da z očmi ne gane
in naenkrat znajde se
nad gladino. 
 


Iz daljave zdaj priplava črn puran.
Kroži okrog njene glave,
plava mirno, plava tiho.
Potlej se obrne stran
in nakaže,
da mu je slediti
na obalo,
daleč stran,
ki lesketa se v zlatu,
tam na sredi oceana.
 


Mineva ura, ure, tedni,
meseci in leta.
Čas izgine.
In izginjajo občutki,
čustva,
misli.
Samo še droben je odmev. 
 


Brez truda na obalo se privleče.
Majava tla so pod nogami,
kot napihnjeni baloni
ki se gnetejo v igralih.
Mestno obzidje tam ugleda.
Utrdba, ki smeje se naglas,
in kamenje pripoveduje
eno samo isto zgodbo 
o princesi brez doma, brez imena, 
ki stopila je v mesto, 
z milino svojo vse prevzela, 
ostarelemu je kralju kri pogrela,  
da podaril ji je vse svetleče. 
vse kričeče, vse blesteče. 
Odprl vrata je v kotičke
mestnega zaklada. 
Divja zdaj se prebudi! 
Se v zmaja sprelevi! 
Ropa, vse nakrade in mori. 
Za sabo pušča le grobišča, 
pogorišča, saje. 
Odleti daleč, daleč preč. 
Mesta, ki stoletja tu je stalo, 
ni več. In ga ne bo. 


Nekaj korakov dalje
in pristane v sobani, 
fino okrašeni hali, 
kjer se bo zdaj zdaj zgodil, 
rodil trenutek,
ki ga čaka cel svet.
... a neveste ni. 
Gotovo se je izgubila, 
ko ženina svojega vneto išče.
Adama, nje ljubega, in združitve prizorišče. 


Ko on jo uzre,
k njej plane: 
‘Si to ti?  
Si ti moja Eva? 
Pohiti, moja tačica!
Vsako noč me zvlečejo v nebesa, 
in grozovito mučijo, da ne čutim več telesa. 
Ponavlja se svetovna vojna, 
in samo jaz in ti, 
Adam in Eva,
jo lahko v kali zatreva.’
Ona pogleda naokrog, 
bežno prepozna svate, njih obraze.  
S2, S3, S4, L1, L3. 
Nisem tvoja Eva, 
ne vem tvojih zgodb 
in nočem jih poznati.’


Zbeži in skoči čez čokoladno steno 
naravnost v sanjsko sladkarnico. 
Hipnótika oči, vonja, okusa. 
Kot pajkova mreža, 
ki lesketa se v jutranji rosi, 
ki vabi, zagrabi, za vedno ugrabi. 
Kot droga, k z vsem sladkim zadeva.
Pijan v sladkosti, 
brezskrbni radosti. 
Eva in nje spletična,
goli v fontani sladoleda ležita.
Poljubljata se in hihitata,
z globokimi vdihi, se igrata, mrmrata. 
Ne vojna, apokalipsa, ne konec sveta. 
Nič je ne gane. 
Ona je večna, 
Ona je srečna. 
Njeni otroci so stari dovolj, 
da preživijo poboj in pokol.


Rožnato nebo,
na levi sonce belo sije,
na desni sonce v škrlatno se oblije.
Dež se ulije.
Kaplje vsevprek blebetajo,
katera tvori boljše rime,
verz in ritem, brez pomena.
Samo zvin in zvon in zven,
da odzvanja melodija,
brezpredmetna simfonija
v neskončnost.
   
 
da kakor vedno sem želela vedeti kako izgleda biti Alica v tuji deželi ali mačka režalka in dve jajci ali dva jajca ... podčrtaj  pravo obliko ... can I play with madness, niti v miru ne morem prebrati menija in če hočem palačinke jih moram speči sama nimam jajc in
Rumenjakov 
moke, mleko smrdi je v hladilniku od pamtiveka, mama mi vedno kupi mleko ... po moje je torek ali pa naslednji torek ne vem in sploh kaj me briga
Ena
brezvezna 
Štala
ležim na hrbtu in se mi fučka za cel svet... ne bom vstala se hočem spremeniti v hrošča ker če sem hrošč lahko ostanem na tleh in si mislim da sem se zvalila in ne morem vstati ... sigurno Kafka me gleda in ve da sem bolj resnična od  njegovega Gregorja ker njega je brigala ura, koliko je ura kaj
Ima 
veze če si hrošč in služba z vlakom in si
Majhen 
hrošč... je Kafka zabluzil in pretirano
Elaboriral  
detajle jaz vem kaj je biti hrošč in vse štima gor je strop jaz splezam gor in to je to za vedno palačinke  z nutelo.

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

TanjaT
Napisal/a: TanjaT

Pesmi

  • 17. 06. 2019 ob 14:30
  • Prebrano 495 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 96
  • Število ocen: 4

Zastavica