AVGUST

Spoznal sem jo avgusta.
Dolgo in vroče poletje,
dnevi zatohli in težki,
vročina,
brezvoljnost,
tišina.
Sonce, brezčutna morija. 

Potem sem zagledal njo.
Lasje, skriti pod črnim klobukom,
velika temna očala,
na bledem obrazu rdečilo.
Dolga črna obleka,
ki sega skoraj do tal;
težki, robustni čevlji,
ki jih počasi vleče za sabo,
kot da se ji ne mudi nikamor.

Na jasi sva sedela sama.
Visoko nad žarečim mestom,
z roko v roki,
z obljubo, da skupaj ostaneva zavečno.
S sanjami, ki peljejo v daljavo,
kjer svet bo najin
praznoval ljubezen pravo.

Kaj je sreča?
Kaj ljubezen večna?
Kaj življenju daje smisel?
Kje nastaja modra misel?
Kaj je um, ki omejuje,
kaj je čut, ki občuduje,
čustvo, ki ga pogojuje?
Kdo poklican je,
da sodi,
kaj je prav in kaj narobe?
Imamo lastno voljo
ali ubogamo bogove?
Kaj je umetnost
klasična, abstraktna?
Kaj je znanost,
precizna in ekzaktna?

Jaz jo gledam in poslušam
in tiho vame se vpenja,
da ona je smisel življenja;
središče, ki povezuje
delce v celoto,
razmerja v enoto,
tvorbe v gmoto.
Brez nje bi razpadel,
se razkrojil,
spremenil v nič,
padel v globino,
izgubil v tišino,
izginil v praznino,
kjer nič več ne drži.
Tak svet ne obstaja,
Tak svet ne živi.

Tako lahkoten je večer,
ko zapeljivo se izvije iz svoje črne obleke,
lase razprosti,
se nagajivo smeji,
in čisto gola pred mano stoji;
se obrača,
tiho mrmra melodije
in poplesuje,
zapeljuje
nebo in oblake
in luno,
grmičevje, drevesa,
zemljo, po kateri hodi,
ki poljublja jo žareča.
Ona ukazuje vsemu,
kar prileze zdaj na dan.
Nočno favno, nočno floro
vabi v svoj objem,
kakor mati,
ki želi zaščititi otroke
pred bolečino in pogubo.
Kot šaman v transu se izgublja.
In ko se vrti in pade,
nagne zopet steklinico
in popije in polije sebe,
gozdna tla,
kakor da vrača, kar je vzela,
daruje plodnost,
kakor mati, ki začuti,
da ji bo moč pojela.

Zdej leži ob meni
Gleda v nebo
Prižiga cigareto –
Vdih... izdih,
zopet zagrabi steklenico.
Vodka greje nama kri,
pivo, da naju hladi.
Pijeva, se krohotava,
dotikava, poljubljava,
šepečeva,
deliva cigareto,
kot da najina je vsaka.

Njene prsi
in navzdol
v mokro, vroče in cedeče,
kamor sem zakopal glavo.
Nogè razkreči
in se pokaže v svoji veličini,
jaz začaran in omamljen
nič ne vidim,
nič ne slišim.
Zdaj v sebi hoče me.
In vsa nežnost tu izgine,
ko porivam jo globoko,
njena sladkost je še slajša,
ko sem zadaj,
ko jo čutim,
ko jo jemljem,
ne popuščam bolečini,
ne popuščam strašni sili.

'Glej, tam v daljavi, ogenj,
ki podžiga nama strast.
Ta pohota,
To ni zmota,
Gori za naju,
da živiva to lepoto,
naju draži,
naju straži
in veleva, da sva eno.'

Črn dim v naju bušne,
nič ne vidim,
nič ne slišim,
Kje je ona?
Kje si?
Kje si?
Plameni preglasijo me,
a jaz vztrajam,
in jo iščem,
a nič ne vidim,
nič ne slišim.

Padem in zaprem oči,
zaspim,
nikoli več se ne zbudim.

Stala je ob grobu mojem,
A ni vedela, kdo sem.
Ni vedela, nikogar ni poznala.
Ni razumela.
Obrnila se je, odšla,
Nikoli več se vrnila.

TanjaT