*

V tem zidu bi lahko gnezdile ptice.

Z vrha je lep razgled – morje je s te razdalje

dovolj abstraktno, da modrina izgubi svojo plitkost.

Kamni so tam spodaj navajeni, da nanje butajo

skrite notranjosti:

v tem valovanju je nekaj človeškega.

Domačini so se na to že navadili

in ko najprej kamni in nato morje postanejo rdeči,

znajo temu reči razgrnjena postelja ali kaj podobnega.

Nekaj je v teh razvalinah, ki jih druži tudi takrat, preden to postanejo:

tihe so in nekaj globokega jim določi dokončno smer.

Ljudje so – ne ptice,

zato jih domačini, kot valove, gledajo od daleč.

Juš Škraban

Ana Porenta

urednica

Poslano:
16. 06. 2019 ob 16:47

Pozdravljen, Juš, na pesem.si. Lepo, da si se nam pridružil. Čestitke že k prvi objavi, v kateri p. s. opazuje kamen, valove in človeške poglede na poseben način, da se vse prelije v bralčeve zaznave,

lp, Ana

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

Juš Škraban
Napisal/a: Juš Škraban

Pesmi

  • 12. 06. 2019 ob 22:51
  • Prebrano 101 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 90
  • Število ocen: 2

Zastavica