V tem zidu bi lahko gnezdile ptice.

Z vrha je lep razgled – morje je s te razdalje

dovolj abstraktno, da modrina izgubi svojo plitkost.

Kamni so tam spodaj navajeni, da nanje butajo

skrite notranjosti:

v tem valovanju je nekaj človeškega.

Domačini so se na to že navadili

in ko najprej kamni in nato morje postanejo rdeči,

znajo temu reči razgrnjena postelja ali kaj podobnega.

Nekaj je v teh razvalinah, ki jih druži tudi takrat, preden to postanejo:

tihe so in nekaj globokega jim določi dokončno smer.

Ljudje so – ne ptice,

zato jih domačini, kot valove, gledajo od daleč.

Juš Škraban