Forum

O 18. literarnem večeru "ŠENTJAKOBSKO JE POEZIJA."

V petek, 24. maja se je dogodil 18. literarni večer "Šentjakobsko je poezija." 

Z dvomesečno zamudo smo hkrati praznovali 5. rojstni dan naših večerov (brez torte; ) in se spomnili na svetovni dan poezije. Za uvod sem izbral pesem  ameriškega pesnika Lawrenca Ferlinghettija, ki je 24. marca praznoval 100-ti rojstni dan:
 
POPULISTIČNI MANIFEST 

(Populist Manifesto No. 1)

 
Pesniki, prikažite se iz svojih čumnat,
odprite okna, odprite vrata,
predolgo že ždite v
v svojih zaprtih svetovih.
Pridite, pridite dol
s svojih Ruskih in Telegrafskih gričev,
s svojih Beaconskih in Chapelskih gričev,
z Analognih planin in Montparnassov,
s predgorij in z gora,
iz indijanskih šotorov in cerkva.
Drevesa še vedno padajo
in v gozdove nas kmalu ne bo več.
Minil je čas, da bi posedali v njih,
saj človek požge lastno hišo,
da bi si spekel prašiča.
Nič več prepevanja Hare Krišna,
medtem ko Rim požirajo plameni.
San Francisco v plamenih,
Moskva Majakovskega v plamenih
fosilnih goriv življenja.
Noč & Konj se približujeta,
požirata svetlobo, vročino & moč
in oblaki so v hlačah.
Minil je čas, ko se je umetnik skrival
nad odrom, pod njim ali za njim,
brezbrižen do vsega, si strigel nohte in
se elegantno umikal iz svojega bivanja.
Zdaj je minil čas za naše literarno igračkanje,
minil je čas za naše paranoje & hipohondrije,
minil je čas za strah & sovraštvo,
zdaj je čas le še za luč & ljubezen.
Videli smo največje ume svoje generacije,
ki jih je uničilo dolgočasje na literarnih branjih.
Poezija ni tajna združba,
a tudi ni svetišče.
Skrivne besede & napevi ne pomagajo več.
Ure meditacije je konec,
zdaj je čas za objokovanje,
za objokovanje & veselje
nad bližajočim se koncem
industrijske civilizacije,
ki je pogubila Zemljo & Človeka.
Zdaj je čas, da se soočite z zunanjim svetom
v polnem lotusovem položaju
s široko odprtimi očmi,
čas je, da odprete usta
za nov odkrit govor,
čas za sporazumevanje z vsemi čutečimi bitji,
Vsi vi "Pesniki mest",
ki postavate po muzejih, vključno z mano,
Vsi pesniški pesniki, ki pišete poezijo o poeziji,
Vsi vi pesniki, ki pišete v mrtvih jezikih in dekonstruktivisti,
Vsi vi pesniki iz pesniških delavnic
v zakotnem osrčju Amerike,
Vsi vi zdresirani Ezre Poundi,
Vsi vi čudaški ekscentrični norčavi pesniki,
Vsi vi pesniki prednapetega betona,
Vsi vi pesniki kunilingvisti,
Vsi vi pesniki javnih stranišč, ki stokate ob grafitih,
Vsi vi, ki se zibate po podzemnih vlakih in nikoli po brezah,
Vsi vi mojstri žaganja haikuja 
v Sibirijah Amerike,
Vsi vi oslepljeni nerealisti,
Vsi vi supernadrealisti, ki slepite sami sebe,
Vsi vi vizionarji spalnic in prikriti agitpropagatorji,
Vsi vi Groucho - Marxistični pesniki
in tovariši brezdelniškega razreda,
ki cele dneve poležujete 
in čvekate o delavskem proletariatu,
Vsi vi katoliški anarhisti poezije,
Vsi vi blackmountainovci poezije,
Vsi vi bostonski elitneži in kmetavzi iz Bolinasa,
Vsi vi zaščitniki poezije,
Vsi vi zenovski bratje poezije,
Vsi vi samomorilski ljubitelji poezije,
Vsi vi poraščeni profesorji poezije,
Vsi vi pesniški kritiki, ki pijete pesniku kri,
Vsi vi pesniški policaji -
Kje so Whitmanovi divji otroci,
kje mogočni glasovi, ki govorijo
z občutkom za milino in vzvišenost,
kje krasna nova vizija,
čudoviti pogled na svet,
visoka preroška pesem brezmejne zemlje
in vsega, kar v njej poje
in naše povezave z njo -
Pesniki, spustite se 
še enkrat na ulico sveta
in odprite svoje duše & oči
z nekdanjim vidnim navdušenjem.
Odkašljajte se in povejte na glas,
Poezija je mrtva, naj živi poezija
s strašanskimi očmi in močjo bizona.
Ne čakajte na Revolucijo,
saj se bo sicer zgodila brez vas,
Nehajte momljati in spregovorite
z novo na široko odprto poezijo
z novim zdravorazumskim "javnim videzom"
z drugimi subjektivnimi ravnmi
ali drugimi subverzivnimi ravnmi,
z glasbenimi vilicami v notranjem ušesu,
da lahko prodrete pod površje.
Še naprej pojte o lastnem milem Jazu,
a izgovarjajte  " to besedo vsi v en glas" -
Poezija je javno prevozno sredstvo,
ki vozi občinstvo 
na višja mesta,
kamor jih druga vozila ne morejo spraviti.
Poezija še vedno pada z neba
na naše še vedno prehodne ulice.
Niso še postavili barikad,
po ulicah še vrvijo obrazi,
po njih se še sprehajajo prikupni moški & ženske,
vsepovsod so še prikupna bitja,
v očeh vseh še vedno pokopana
skrivnost vsega,
tam še spijo Whitmanovi divji otroci.
Prebudite se in zapojte na prostem.
 
 (po 2 prevodih Mihe Avanza priredil M. Skok - Mezopotamsky)
 
 
Nato je sledila že tradicionalna podelitev šentjakobic - nagrade pesmim (iz prejšnjega 17.  ŠJP večera, ko so se med verzi potikale živali ; ), ki so bile najbolj všeč bralcem od blizu in daleč. Podeljeni sta bili dve hruškici, saj sta dve pesmi dobili enako število glasov.  Jana Kolarič se je veselila svoje druge šentjakobice, žal odsotni Alenki Mihorič pa bo ob prvi priložnosti podeljena prvič : ) Listinama sta bili tokrat priloženi pesniški zbirki Jureta Jakoba, letošnjega nagrajenca Prešernovega sklada.
 
LABOD, repati sonet
 
Bilo je jutro, ne vem, najbrž sreda,
na Grabnu opazila sem laboda:
kot z grba srednjeveškega gospoda
pogumno, dostojanstveno me gleda.
 
Ponosen, lep, kot da uvožen z Bleda
prav sem - mar navigacijska zabloda? -,
bel trup kot mehke smetane posoda,
nekoč, bogá, ga je ljubila Leda.
 
Bo kar ostal, se mar pridružil račkam,
ki tu imajo svojo kolonijo,
trpežne brez posledic prezimijo?
 
Heroj moj, ni ga strah ne psa ne mačka,
usloči vrat, plavaje se sprehaja ...
Labodji dom? Prehodna le postaja?
 
Smehljam se med romantično vizijo -
in radio Čajkovskega predvaja.
 
JANA KOLARIČ
 
***
METULJASTA RIMANKA
 
Daní se počasi, meglá še polega
po poljih, čez travo sosednjega brega,
že prvi se žar prek obronkov iztega –
rumenkasta krogla se dviga v nov dan.
 
Zasliši z drevesa siničje se petje,
si mali skovik išče dnevno zavetje,
odpira se popkov nešteto v socvetje,
a z roso prekrit je metulj še zaspan.
 
Ko krila raztegne, da bi osušil jih,
ko vdihne vonjave medene rož divjih,
se moč mu ponovno naseli po tkivjih,
škrlatni cekinček je spet zdrav barján.
 
Njegov svet je mala zaraščena mlaka,
kjer v tisoč cvetov lahko rilček pomaka.
Skrit na baldrijanu zli pajek ga čaka,
umakne hip zadnji na drugo se stran.
 
V popòldnevu vročem diši mu samica,
izmika se v plesu mu vsa rdeča v lica.
Ko končno postane njegova kraljica,
v objemu zaplešeta strastni kankán.
 
Večerni mrak v njuno romanco poseže,
doklêr se še vidi nit pajkove mreže,
obstane pod cvetom brezstebelne neže;
nad njim zvezdna pot se zdi kot filigran.
 
ALENKA MIHORIČ
 
Zatem smo nadaljevali z osrednjim programom - prijavljeni avtorji so imeli nalogo, da poleg lastnih pesmi (ki se potegujejo za šentjakobico) izberejo pesmi pesnikov jubilantov, torej tistih, katerih rojstna letnica se konča z 9-ko.
 
Prva in prvič se nam je z interpretacijo predstavila Tamara Turšič, ki je izbrala 270-letnega Johanna Wolfganga Goetheja, Majda Kočar je bila za 220-letnega Aleksandra Sergejeviča Puškina, Lidija Polak za 210-letnega Edgarja Allana Poeja, Rok Pirnat pa za 200-letnega Walta Whitmana(si ga je delil z Majdo ; ). Silvija Pavčič in Ida Semenič sta se odločili za 140-letnega Josipa Murna - Aleksandrova, Aleksandra Perić - Kovač pa za njegovega vrstnika Cvetka Golarja. 130-letnikom se niso mogli upreti - Taja Vetrovec, ki je bila navdušena nad Gabrielo Mistral, Sara Špelec nad Anno Ahmatovo, Samo Kreutz pa nad Franom Albrechtom. Jure Drljepan se je odločil za 100-letnega soimenjaka Jureta Kaštelana. Jana Kolarič je izbrala 90-letnika Janeza Menarta, Franjo Frančič pa njegovega vrstnika Daneta Zajca. 80-letnika sta bila usojena Bredi Konjar, ki je izbrala Svetlano Makarovič in Ivanki Kostantino, ki se je odločila za Leva Detelo. Izbranec Zale Simčič je bil 70-letni Marjan Strojan. 60-letnika sta najbolj  ustrezala Milanu Žnideriču, ki je izbral Mensura Ćatića in Nini Jelovšek, ki je bila za Ferija Lainščka. Za 50-letnico Majo Gal Štromar  se je ogrela Ana Porenta, za 40-letno Ano Pepelnik pa Miha Vlaj.
 
Pesmi odsotnih avtorjev in njihovih izbranih jubilantov so prebirali: Rok Pirnat, ki se je poskušal vživeti v izbor verzov Zale Simčič, Janez Vlaj pa znova v izbor Mihe Vlaja, izbrane pesmi odsotnežev Lidije Polak, Silvije Pavčič, Ide Semenič, Franja Frančiča, Brede Konjar in Ivanke Kostantino so zazvenele iz ust Marka Skoka - Mezopotamskega. 
 
Za glasbene predahe sta poskrbeli  Majda Kočar, ki je zabrenkala uglasbeno Puškinovo pesem Ljubil sem vas  in Whitmanov Prvi regrat, ter Taja Vetrovec, ki je navdušila z znano popevko Šuštarski most.
  
Za popestritev pa sem pristavil še anekdoti iz Smeha stoletij (zbirka kratkih anekdot o slavnih osebnostih), v branje pa vam ponujam naslednjo:
 
Goethe obiskal Schillerja na njegove domu,a ker slednjega ni bilo doma, je Goetheja Schillerjeva žena napotila naj  počaka v Schillerjevi delovni sobi, dokler se ta ne vrne. In res se je Goethe namestil za Schillerjevo pisalno mizo in pisal lastne zapiske, na kar mu je postajalo čedalje bolj slabo, da je skoraj omedlel. Goethe je poiskal vir slabega zraka in smradu, ki je očitno prihajal iz Schillerjevega predalnika. Bil je ves začuden, ko je odkril, da ima Schiller v predalniku polno gnilih jabolk. Goethe jih je nato pometal skozi okno in prezračil smrdečo delovno sobo. To je opazila Schillerjeva žena, ki je Goetheju pojasnila, da gnila jabolka tam niso po nesreči, pač pa jih Schiller potrebuje za delo in navdih, saj v čistem zraku ne more živeti in delati. 
 
In kot je že v navadi se je večer zaključil z druženjem ob požirkih in prigrizkih in seveda s pesmijo za domov : ) In seveda z željo, da se vidimo enkrat v jeseni na 19. ŠJPju : )   
 
 
 
 
 

Marko Skok - Mezopotamsky

Marko Skok - Mezopotamsky

Poslano:
23. 06. 2019 ob 14:52

p.s. Kdor pa bi želel prebirati pesmi izbranih jubilantov in pesmi, ki se potegujejo za šentjakobico (ter biti del velike žirije ; ) ali pa sodelovati na naslednjem večeru naj mi piše na: [email protected] 
 
Marko Skok - Mezopotamsky

Zastavica

Komentiranje je zaprto!