Pospremil naju je do mojega avtomobila. Nežno me je objel. »Ti imaš pa mene majčkeno rad,« sem dahnila v hladno ostrino zimskega dne. V topli sapi, ki se je dotaknila njegove bližine, so besede za trenutek zastale. Oklenila sem se te, skritega v žepu mojega plašča.

On je tiho prikimal.

V hipnem vzgibu sem te dala njemu. Nikoli prej si ne bi mislila, da bi se lahko ločila od tebe. Dolgo si me spremljal, v mojih torbicah in žepih, ob postelji in na delovni mizi. Bil si droben in mehek. Včasih sva se po tiho kaj pogovorila. Bil si dobrodušen kosmatinček, moj zaščitnik in zaupnik.

»Ta gre pa z mano v L.,« je od veselja skoraj poskočil. Skrbno te je  pospravil v svoj žep. Gledala sem za vama vse dokler nista zavila v prečno ulico. Še vedno je hodil z rokami v žepih.

Ja, pri njem ti bo toplo, dobro in varno.

Ni te vzel s seboj v L. Zabrisal te je v prvi kot, ki mu je prišel na pot. Postal si le še ena izmed zavrženih igrač, ki bojda ničesar ne čutijo. Kako strašno in samotno ti je moralo biti.

za vetrobranom

na pentlji milo binglja

plišast medvedek

nemesis