SKOZI TOLMUN V TIŠINO

Tiho je sedelo mršavo dekle,
oblečena v izprana oblačila,
ki nekoč bila so fina,
Vojska moljev naselila
ličinke v ogrinjalo,
v njeno dušo razvrvrano.
In zebe jo, ko sonce sije,
zebe jo, ko veter brije,
dež se ulije.
Brez prestanka do kosti
mraz napada je vse dni.
Brez vesti bo popustila
zadnji kaplji kodeina.
Edino, kar telo obseva,
ki ga greje navznotraj,
da ko val ga strese
skozi mišice v kosti.
In mraz je samo še beseda,
ki kot zzzzima zdaj izgine.
Mirno zdaj zapre oči,
podstavi ogrinjalo
in nasloni trudno glavo.

Polomljeni gugalnik,
starka v njem sedi,
in vsakič,
ko naprej nazaj se nagne,
škripanje tišino ohromi.
Vedno glasna,
burna je čajanka.
Nevidni gosti
so zgovorni
in jim besed ne zmanjka.
'Odličen čaj'
so ugotovili,
nazdravili in zopet pili.
Ne delu so demonske sile.
Angele je poteptala,
strla figurice svetnikov.
še razpelo s stene
s palico je snela,
zalučala s tako silo,
da je v masivna vrata
iztolkla grdo vdrtino.
In odtlej nikoli več ni sama,
tu so gosti, nje servis in vrečka čaja.
Zdaj zapre oči
s skodelico v rokah;
ob gostih ni je strah.

Deklica z vžigalicami,
ki je nekega škrlatnega večera
v avgustu
zanetila ogenj, strast,
a izgubila je oblast.
Ostala je samo še
rdeča, boleča obleka.
Ona pa nikogar več ne pozna,
ne ve, kdo je,
kaj da je postala.
In govorijo,
lahko je srečna,
da je preživela,
a zanjo to je brez pomena.
Ne razume.
Z vlakom pojde tja,
poišče njega,
ki ne vidi mu obraza
in ne ve imena.
Vidi senco, ki jo čaka,
z obema ji rokama maha.
Prižge še zadnjo svečo,
zazre se v plamen,
se pomiri, zapre oči.

In zdaj vidim njo,
ki se iz tolmuna vzdigne.
Roko iztegne,
gleda me, se mi namuzne.
Njen pogled pomirjajoč, vabljiv,
nasmešek pristen in tako očarljiv.
V objemu njenem čutim zdaj toplino,
kot dete, ki se k materi privilo.
Ko boža lica mi, lase,
jaz spim najlepši spanec,
kar jih je.
Ofelija položi v strugo me tolmuna,
da počivati mi v miru brez vsakršnega truda.
Tako lahko.

TanjaT