Bi se smejaki?

Mogoče posmehovali?

Norčevali?

Je to sploh mogoče?

V stolpičastem notranjem svetu,

s sistemskim ciljem,

zgolj pojava,

pojava,

pojav izzvanega odziva,

najbrž,

ne, ne, ne, svet je preveč omejen,

večina se uzpostavi,

manjšina pa se mrzlično sprašuje: Je to sploh mogoče?

mogoče v resnici,

v idealni resnici,

zviti v klopčič,

vsem na očem,

je sploh mogoče, da ga nihče ne vidi,

je mogoče razcepiti te prevare ter ujeti kipečo lavo izzivov,

tresočih rok,

bledih obrazov,

kislega "pojava" na obrazu,

hrupna dvojina,

hrupni duet,

hrupni svet,

svet izzivov in svet odzivov,

je to mogoče,

je mogoče, da cel svet molči in sestavlja medmete,

medmete absolutnega izziva,

tresočih rok in žalostnih oči,

ki bi gledale,

ki s pogledom bi te premerile,

ki bi te slačile,

sredi zime,

hude, ledene, celostne in platonske,

sredi zime,

sredi neposredne morale,

sredi neprijetnih občutkov in "bazičnega" vprašanja,

je to sploh mogoče,

je to sploh sprejemljivo,

kozmično,

nebeško, peklensko,

zemeljsko,

skrito med Zemljo in zrakom,

brez barve, oblik in materialnih dokazov,

mogočnosti,

kričeče ljubezni,

vreščanja in hlipanja,

saj,

saj ni mogoče,

saj ni mogoče raztezati sesutega sledilca,

saj ni mogoče, da je v hiši tam zunaj keramični zaklad,

muzej,

saj ni mogoče, da je v hiši tam zunaj "opuščena spremeba",

ni mogoče, da princeska živi v stolpnici tam zunaj,

v sedemnajstem "štuku",

saj je sploh ni,

vendar, saj sem bil tam,

v tisti stolpnici, v "liftu", pred vrati tistega intelekta,

ali pa obratno,

ali pa se le zanimam za svetlobne pojave,

nekaj fikcije,

nekaj nemogočega,

izgubljenega med odgovori,

medtem ko na "sceni" iščem zlatnino in odgovore,

odgovore na izzvana vpršanja,

je mogoče na tem svetu spoznati bistvo bele vrane,

bele vrane, ki v enciklopediji prevar išče bistvo,

nato pa v bistvu išče enciklopedično "blefiranje",

neke slike,

neke izključene oblike,

neke oblike, koncepti, akti in vprašanja: Je to sploh mogoče?

izzvano vprašaje,

odzvano vprašanje: Kam greš, zavest brez zavesti,

brez občutka do vprašanj,

ko poruši se sistem,

ko se vprašam: Kam naj grem?

ko zaspan sem, vegetiram, čakam vlado, kjer sanira(m),

kjer kasneje vse se zruši,

bele vrane pa ostanejo,

med ruševinami, menoj in "čakalni dobi",

saj čakam tisto,

kar žigosal sem jeseni,

spet želim si v tisti stolp,

a porušil se in pokopal vprašanja,

kriza,

mehanizem,

še en krog za 1/4 ure,

le še malo do uverture,

kjer se bom ponovno vprašal,

je to mogoče?

je,

vendar le v glavi, v "fabriki" in na planjavi,

ne bom več spraševal,

od kod sistem,

od kod problem,

kako naj vem,

kam naj grem,

brez učinka, brez načrta in brez točke,

ob njej črta,

črta moja dolga, tanka,

paradoks naturale,

paradoks astrale,

paradoks deale,

nepotrebna vsa vprašanja,

molk v zavetju ropotanja. 

mladi umetnik