Odločno

je vran ždel na veji

ko sem mu polnil ušesa

z drhtečim glasom

ki je govoril o tegobah

katere je slišal že vsaj triindvajsetič

in potrto obmolknil

ob njegovi temni postavi

zložil jezik nazaj v usta

s pogledom poiskal čapljo

upajoč

da njej natovorim besede

katere mračnež

zavrača

češ da so pritlikave

a ni je bilo

zato sem prhnil v tla

pogoltnil nergajoči glas

brcnil trapasti kamen

in neprepričljivo dvignil pogled

v jutri.

igor žuravlev