(pred izzivom rutinsko zalijem rože)

Vprašala me je,

če je kaj narobe z menoj,

zdelo se mi je,

da je frajerka omenjala težave,

a omenila je tudi mene, ki sem "kao" zalival in polival vegetirajoče vrtnice,

v sanjah,

nato sem naredil korak naprej,

pričel sem plezati,

vendar sem želel napraviti še en korak naprej,

splezal sem na vrh bodičastega grma,

dišečega,

dišalo je po plezanju,

utapljanju,

pogrezanju,

tudi, tudi vakuum je plezal,

plezal v neznano,

plezala je sinhronost,

plezala v sinhrono pozicijo na vrhu bodičastega grma,

obdanega s konzumi,

tudi ti so se vzpenjali proti vrhu dišečega cvetja,

ki sem ga pošprical na začetku,

ko še ni bilo korakov,

ki so se vzpenjali proti vrhu,

s konzumi, z vakuumom,

z menoj,

v klasični opravi,

v klasicizmu,

obdanem z menoj,

meja med Černobilom in Antarktiko,

plezal sem,

objokan, histeričen, energičen, zamotan, zvit in premražen,

vprašala me je,

ponovno me je vprašala,

če je z menoj kaj narobe,

tokrat ni omenjala napak,

niti mene ni omenila,

omenila je le vakuum,

rože, 

rože,

smehljajoče in iščoče,

jaz pa,

šlo je za napačno razlago,

razložil sem jo in jo tretiral,

kot vakuum,

postano vodo,

postpatološke posledice,

sebe, svoj antagonizem, svoj minimum,

fleksibilnost,

refleksibilnost,

sposobnost absorpcije vakuuma,

vakuuma brez volumna,

vulumen brez greha,

in greh brez grešnih pogledov na vrtnice,

nato pa se je vse zapletlo,

maščevanje se je ovilo okoli mojega premražebega telesa,

kaj je bilo narobe?

Diskinezija?

Kinezija?

Vakuum v moji glavi?

ali le glava na mojem vratu,

v koreninah,

v periferiji,

tu na vertikali,

med skalo in skalo,

med danes in jutri,

med menoj in teboj,

med fibrilacijo in defibrilacijo,

kje me slednji dve zamotano sprašujeta,

če je kaj narobe z menoj,

ne,

ne,

nikjer ni nobene napake,

nikjer več me ni,

noben me ne vidi,

saj plezam,

saj sem splezal,

saj sem si zaradi "rešpekta" privoščil plezanje,

čas za absorpcijo vakuuma,

molk.

MOLK)))

mladi umetnik