Ko umre ljubezen,
naj muzika zapoje.
Naj angeli z nebes
ugasnejo ogenj, ki
v prsih najinih je tlel.
Dokler ni dogorelo vse
od temelja do strehe
in ostal je zgolj pepel.
Potresi ga z mano
po njivi izgubljenih
poljubov in v živo
meso vrtajočih,
smrtonosnih očitkov.
Mogoče je v najinem
skupnem truplu dovolj
gnojila za rast otrok.
Za rast iluzije, da smo
velika srečna družina,
ki je spotoma, kot berač
izgubi drobiž, pozabila,
kako se ljubi.
In še to:
Da se ljubi samo
na robu ljubezni!
Vse ostalo je
prazno potrjevanje
umišljene sreče.
Brez veze je.
Brez roba
ni ljubezni!
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: vidzigon
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!