Popolnega uničenja
ne moreš ustavit
s silo
ali z načrtovanim napadom
ampak z veliko mero
tišine
ko se zaveš
sprva ni enostavno
in te lahko pretrese
vsa ta praznina
ki jo je treba
z nečim
zapolniti
zakrpati
s šivi
ki bodo vzdržali
in tako dihaš
v praznino
njeni robovi
se počasi začnejo
rositi
upogibati
v nekaj
poznanega
okroglega
jutri
ni več tako
negotov
ko
si
cel
.
Pesem, ki izginja, ki drobi kolesja (želja, zahtev, pričakovanj) v mir in tišino - čestitke,
Ana
Hvala Ana! Vse dobro, Tom
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Tom Veber
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!