Izgubil sem, česar nisem

nikoli imel, mojega imena

ni več na tvojih ustnicah in

morda ga nikoli ni bilo,

čeprav ga je morda hotelo

biti nekoč, že dolgo tega,

ampak želje so čisto nekaj

drugega, realnost pa vsa

zgubana leži v krsti najinega

odnosa, da jo zdaj lahko

kropiva s peskom let, ki

tekla so zaman po grlu

časa, dokler zamašil se ni

odtok, ki vodil je do skupnih

sanj, ni važno, kdo od naju

je bil bolj bolan, ni važno

zdaj, ko slovo je podobno

križevemu potu, zdaj, ko

Golgota je že tako blizu, da

se je dotikava z rokami, ti

s svojimi mrtvimi prsti, jaz

z izgubljenim rebrom, iz

katerega ni nastala ženska,

ampak prej samota vsega,

kar je splavilo obrežje časa

tekom let, ki ne prizanašajo

nikomur, kaj šele nama, ki

nisva se še niti zares rodila.

Spletla si mi trnovo krono

iz svojih tisočletnih sanj,

na mojo pot nasula si polno

risalnih žebljičkov, in ko zdaj

hodim po njih, me skorajda

ne boli več, vsak vbod je

podoben tvojemu nevarno

lepemu nasmešku, ki mi ga

naklanjaš iz zadrege, ker

nočeš vstati z mano iz pekla

praznih dni, iz zamolčanih

poljubov spletenih, iz objemov

še nerojenih, opustošenim

planjavam podobnih, kjer

vladata kuga in smrt, kjer

vladata strah in prevarano

upanje na čas, ki sva ga

morda nekoč hotela preživeti

skupaj, pa nisva našla časa

za ta čas, ki ni bil nikoli zares

najin, kljub otrokom, ki zdaj

nadvse igrivo sadijo črne

mačehe na najin prezgodnji

grob, okrašen z Ničem vsega,

kar nama je bilo drago in ljubo.

Naučila si me, da je božanje

podobno praskanju ometa

s plesnivih sten najinih vedno

zasilnih domovanj, kjer so se

končale tvoje sanje, o kako bi

rad pozabil nanje, pa me čakajo

v tvojih morah, ki preživljaš jih

za naju, ko naju ni več tam, kjer

morda nikoli nisva zares bila,

o pekoča nit usode, ki me

stresaš z elektriko slovesa,

objemi me, kot objame poljub

pajka svojo žrtev, in odvrzi, kot

odvrže veter list z drevesa, da

pade na gnila tla, razmočena

od nehotenja, pozaba biti naju

je zašila v maternico časa, zdaj

pa, ko ne moreva več skupaj

ven, molčiva drug ob drugem,

zbegana od brezbožnih rojstev,

ki nikoli niso se zgodili, oči

prezgodaj dozorelih otrok pa

naju gledajo s pogledi, ki so

onstran obtoževanja, ampak

molčijo v najin nedolžni greh,

ovdovel v njihovem spočetju.

Dokler te nisem spoznal, sem

se počutil močnega, danes pa

vem, da ta moč je moja šibkost,

kot hočem te na vsak način

nazaj, pa mi nikakor ne uspeva,

ker tvoje jutro še ni vstalo, moje

pa že dogoreva v čisti Nič vsega,

kar nikoli ni bilo zares moje, in

odhaja tja, kamor je nemogoče

iti, kjer ni mogoče biti, tako zelo

te ljubim, da bi te celo pustil oditi,

če ne bi s tabo odšel bistveni del

mene, tako pa dogoreva moje

odrešenje kakor razparani poljubi

na temenu zoglenelega Jaza,

ki je brez tebe brez obraza, o

moja Muza, stkana iz ničnosti

mojih besed, če te izpustim,

ostane mi zgolj njihov pepel,

ki ga posipam po stranicah

nikoli začete knjige vseh mojih

porazov, ki se začnejo in tudi

končajo s tabo, ledena boginja,

nepremična v moji hromosti,

ogenj brez plamena, plamen, ki

brez namena sveti v opustele

vrtove, ki sva jih zalivala s kislino

ljubezni, dokler ni vse cvetje

pričelo umirati samo za naju.

Rad bi končal tole pesem, pa

ne zmorem te moči, ker vem,

da onstran te pesmi ni ničesar

več, kar bi me vezalo nate, ker

sva se pojedla do kostnega

mozga in ker vem, da te videti

ne smem več gole pred samim

sabo, če je golota onstran gole

kože, in če je dotik onstran tipa,

ki se vedno dotakne tistega,

česar ni, o Bog, če si, naredi

prosim, da me ni, pred tvojim

obličjem bosonog stopam novi

temi naproti, in moja razrezana

stopala so podobna zemljevidu,

ki mu sledijo El Grecovi angeli,

dva sem videl, kako sta te vzela

s sabo, jaz pa sem bil samo za

tvojo vabo, ko si odšla, in zdaj,

ko nikogar ni več doma, ki bi mi

odprl vrata, visim kot netopir s

svojih mnogo let, in čakam, da mi

nemir spet odpre oči, da lahko

kot Ojdip vidim, kar se gledati ne

da, da se lahko kot meč zarinem

do srca, kjer bolečina ukinja

bolečino, kjer so se vsa sonca

preoblekla v temino, o posvetna

sla, raztopi se v mojih nabitih

modih, in implodiraj v brezno

najinega sna, kajti brez tebe

mi živeti ni, čeprav vsaj zame

nikoli nisi zares bila, odidi, prosim,

in ne glej me več s pogledom

prevarane Eve, naj vsaj v miru

dočakam konec pod tvojimi

čekani, o Smrt, edina ljubica.

vidzigon