Hranim kraj samo za tebe,
da nekoč bova šla skupaj tja.
Od vznemirjenja me kar zazebe,
za svet sem mirna, piš notranjosti divja.

Pa saj veš, kako je s kraji,
vsi dišijo po ljudeh, s katerimi jih obiščeš.
Odkrivali so jih že zmaji,
povsod svobodo svojo iščeš.

Midva si ga bova lastila,
najin bo skoraj brez razloga.
Padla bo tam prvič iz mene mehka svila,
lezla po drevesu bo mrtva stonoga.

Točno vem, kje se nahaja,
nočem tja, da ne bo postal prekmalu moj,
za naju se tam večnost spaja,
prebiva na drevesu čebelji roj.

margarina