• Ne smem se te več dotakniti.

  Ne smem te več potolažiti.

  Ne smem te več v plesu

  kot nekoč objeti za stas.

   

  Ne morem te več do strasti

  prignati, tvojih krikov po moji

  bližini iz tvojih usten izvabiti.

   

  Tvojih usten, ki so zame zdaj

  kot prepovedan sadež,

  ki se suši na drevesu

  skupnega življenja.

   

  Vse, kar je, se hitro menja,

  prehitro se usipa listje

  s krošnje tvoje želje po meni,

  ki je že davno ogolela.

   

  Nič več ne rodi razen trpljenja

  na križu, ki nanj si pripela

  moje hrepeneče telo.

   

  Tvoje oko ne gleda več

  v drobovje moje želje,

  in tvoj prisiljen nasmeh

  me počasi, a zanesljivo melje.

   

  Dokler od mene ne ostane

  zgolj jezik iz pepela,

  ki črpa besede iz lastne bede.

   

  Tebe pa je odneslo kot veter veslo

  na drugo stran hotenja po meni,

  kamor zaman pošiljam ti

  dimne signale popolne predaje.

   

  Najin dom se nevarno maje,

  streho je odnesla sila očitkov,

  stene plesnijo od zamer,

  in na postelji, kjer sem te

  nekoč k sebi prižel,

  so samo še strgane rjuhe,

  stkane iz nepotešenosti.

   

  Odsotna si mi.

   

  In ta odsotnost boli

  bolj od odtrgane roke,

  ker je noben čudež

  ne more prišiti nazaj.

   

  Bliža se maj. Tvoj mesec.

  A zame je globoka zima.

  Od tvojega molka me zebe

  do kosti razsutega spomina.

   

  Bolečina je še edino,

  kar me veže nate.

   

  In ko tudi ta izgine,

  ko tujost k nama pride

  kot nepovabljen gost,

  da se naseli v najine rane.

   

  Ko najin dan več ne vstane,

  boš šla mimo mene,

  kot cvetje ovene,

  kot zemlja, ki več ne rodi.

   

  Tvoje mrtve oči shranim

  v album izginulih dni.

   

  In ko ga odprem

  na strani svojega srca.

   

  In se vanje zazrem.

  Kot talec v puškino cev.

   

  Je bolje, da kar takoj umrem.

  Ali odidem na konec sveta.

   

  Kajti tebe v meni

  že davno ni več doma.

   

  In listi, ki jih požira

  plamen minevanja,

  bodo kot pepel posuti

  po krsti upanja.

   

  Ko jo bova pokopala

  bo za njo ostala

  morda samo ena misel.

   

  Pa še ta bo odšla.

  In grob, ki bo ostal,

  bo prerasel mah.

   

  Ta misel.

  Ta mah.

  In votel poljub.

   

  In smrti zadah.

  In prah.

   

  In tvoje srce

  bo zame

  samo še ime.

   

  Ki ga še nikoli

  nisem slišal.

   

  Tuje ime.

   

  Tvoje, zame

  neobstoječe.

   

vidzigon