Poskušaj se spomniti,
ko je bilo življenje
še nežno s tabo.

Ko še ni bilo trnov
na tvoji mehki koži.
Ko še ni bilo strahov
v tvoji najljubši pravljici.

In se roke obupa še niso
stegovale proti tebi.
Te grabile za srnji vrat.
In naredile veliko luknjo
v tvoje cvetoče sanje.

Poskušaj se spomniti
vseh lepih trenutkov.
Ko so se ti misli igrale
z brezskrbnim vetrom,
ki ti je kuštral pričakovanje
vsega, kar se je izjalovilo.

In pustilo gomilo prevare,
kamor prižigaš neme sveče
obžalovanja, ki ne gorijo
dlje od lažnega upanja.

Poskušaj se spomniti
svojega prvega joka,
svoje prve male smrti,
svojega prvega poraza,
ko si v blazino porinila
obraz, hotela proč s sveta.

In spomni se svoje prve
podobe o meni,
ki jo hraniš kot zogleneli
diamant v krsti srca.

Poskušaj oživeti to podobo.
Poskušaj ji dati nov sijaj,
jo odeti v realnejša oblačila,
in ji dati še eno možnost,
da se izkaže globoko v meni.

Da privre iz mojega grla
kot spev prebičanih sužnjev,
da se iztegne iz mojih rok
na tvoje hrapave, od časa
z mano ranjene dlani.

Da zažari iz moje karme
stanovitnost, ki jo hočeš
od mene, odkar sem s tabo.

Da te ne opeče moja strast,
da te nahrani zaupanje vame,
da te ohranijo moje sanje
takšno, kot že od nekdaj si.

Kajti bliža september,
ko se nakičeno listje
osuje na najine spomine
in krošnja ljubezni ogoli.

Vse, kar je, je zato, da boli.
In pušča sledi tam, kjer jih ni.

Bliža se jesen in jaz ne bom
več s tabo, draga, odšel bom
na drugo stran tvojih praznih oči.

Umrl s tabo v ovdovelem
naročju skupnega trpljenja.

Kajti nihče ne more umreti
zate namesto mene in nihče
ne more prevzeti tvoje bolečine,
ki ti jo je zadajal moj napuh.

Zdaj, ko sva tukaj, kjer naju ni.
Zdaj, ko nama nič več ne more
do živega, se spomni lepih reči.

In jaz ti bom v duhu sledil
na konec poslednje noči,
ki jo preživel bom s tabo.

In od katere nič
ne bo več važno.

Niti Bog.

Niti Jaz.

Niti ti.

vidzigon